Prevod

Ko je bil Song Dingbo iz Nanyanga še mlad, je neko noč na poti srečal duha in ga vprašal, kdo je. Ta je odvrnil: »Duh sem.« Nato je duh vprašal: »Kdo pa si ti?« Dingbo se mu je zlagal: »Tudi jaz sem duh.« Duh ga je vprašal: »Kam si namenjen?« Odgovoril je: »Na tržnico v Wanu.« Duh je rekel: »Tudi jaz grem na tržnico v Wanu.« In odšla sta skupaj. Po nekaj lijih je duh dejal: »Peš gre prepočasi. Kaj ko bi drug drugega izmenoma nosila?« Dingbo je odvrnil: »Odlična zamisel.« Duh je prvi vzel Dingboja na hrbet in ga nesel nekaj lijov. Nato je rekel: »Zelo težak si. Menda nisi človek?« Dingbo je odvrnil: »Šele pred kratkim sem postal duh, zato je moje telo še težko.« Potem je Dingbo vzel duha na hrbet; ta ni tehtal skoraj nič. Tako sta se večkrat zamenjala, nato pa je Dingbo vprašal: »Ker sem šele pred kratkim postal duh, še ne vem, česa se moramo bati in čemu se moramo izogibati.« Duh je odgovoril: »Le tega ne maramo, da ljudje pljuvajo na nas.« Nadaljevala sta pot. Ko sta prišla do vode, je Dingbo pustil duha, naj jo prvi prebrede, sam pa je prisluhnil: niti glasu ni bilo slišati. Ko je vodo bredel Dingbo, pa je glasno pljuskalo. Duh ga je spet vprašal: »Zakaj se te sliši?« Dingbo je odvrnil: »Šele pred kratkim sem umrl in še nisem vajen broditi čez vodo. Ne čudi se mi.« Ko sta se že bližala tržnici v Wanu, si je Dingbo spet naložil duha na ramo in ga trdno zgrabil. Duh je začel na ves glas kričati in vreščati ter zahteval, naj ga spusti, a Dingbo se zanj ni več zmenil. Odnesel ga je naravnost na tržnico v Wanu in ga postavil na tla. Duh se je spremenil v ovco, Dingbo pa jo je takoj prodal. Ker se je bal, da bi se spet preobrazila, je pljunil nanjo. Zanjo je dobil tisoč petsto novcev in odšel. Shi Chong je tedaj dejal: »Dingbo je prodal duha in zanj dobil tisoč petsto novcev.«