Sončeva palača

Besedilo

Sončeva palača

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Sončeva palača se je visoko dvigala na mogočnih stebrih, bleščeča od lesketajočega se zlata in piropa, podobnega plamenom; njene najvišje zatrepe je prekrivala sijoča slonovina, dvokrilna vrata pa so žarela v srebrnem sijaju. Izdelava je prekašala snov: Mulciber je namreč vanje vrezal morja, ki obdajajo kopno sredi njih, zemeljski krog in nebo, ki se boči nad njim.

V vodi so modri morski bogovi: Triton z donečo školjko, Protej spreminjajočih se podob in Egeon, ki s svojimi rokami oklepa velikanske hrbte kitov, pa Dorida in njene hčere: nekatere se zdijo, kakor da plavajo, druge sedijo na skali in si sušijo zelene lase, nekatere jezdijo na ribah; niso vse enakega obraza, pa tudi različnega ne, kakor se sestram spodobi. Na zemlji so ljudje in mesta, gozdovi in zveri, reke in nimfe ter druga božanstva podeželja.

Nad vsem tem je upodobljeno sijoče nebo in šest zodiakalnih znamenj na desnem vratnem krilu, prav toliko pa na levem. Ko je Klimenin sin po strmi poti prišel tja in vstopil pod streho očeta, o katerem je dvomil, je nemudoma usmeril korake proti njegovemu obličju, a se ustavil daleč proč: bližjega sijaja namreč ni mogel prenesti. Odet v škrlatno oblačilo je sedel Feb na prestolu, ki se je lesketal od svetlih smaragdov.

Na desni in levi so stali Dan, Mesec in Leto, Vekovi in Hore, razpostavljene v enakih razmikih, ter mlada Pomlad, ovenčana s cvetnim vencem; stalo je golo Poletje z vencem iz klasja, stala je tudi Jesen, zamazana od stisnjenega grozdja, in ledena Zima s kuštravimi sivimi lasmi. Od tam, s svojega mesta sredi njih, je Sonce z očmi, ki vidijo vse, zagledalo mladeniča, prestrašenega nad nenavadnim prizorom, in reklo: »Kaj te je napotilo sem? Kaj iščeš v tej palači, Fajton, moj sin, ki te oče ne sme zatajiti?« Ta mu je odvrnil: »O luč, skupna vsemu neizmernemu svetu, oče Feb, če mi dovoliš, da te tako imenujem,

in če Klimena z lažnim izgovorom ne prikriva svoje krivde, daj mi, roditelj, dokaz, po katerem bodo verjeli, da sem res tvoj potomec, in preženi ta dvom iz moje duše.« Tako je dejal, oče pa je odložil žarke, ki so mu svetili okrog glave, in mu velel stopiti bliže; objel ga je in rekel: »Nisi vreden tega, da bi te zatajil kot svojega sina, in Klimena ti je resnico povedala o tvojem rodu.

Da boš še manj dvomil, si izberi kateri koli dar, in jaz ti ga bom dal. Priča moji obljubi bodi močvirje, pri katerem prisegajo bogovi in ki ga moje oči ne poznajo.« Komaj je dobro nehal govoriti, je sin zaprosil za očetov voz in za pravico, da en dan vodi konje s krilatimi nogami. Očetu je bilo žal, da je prisegel. Trikrat, štirikrat je zmajal s sijočo glavo in dejal: »Mojo obljubo je tvoja želja naredila nepremišljeno. Ko bi mi bilo le dovoljeno, da je ne izpolnim! Priznam, sin, samo to bi ti odrekel.

Lahko pa te skušam odvrniti. Tvoja želja ni varna. Veliko zahtevaš, Fajton, in darove, ki ne pritičejo ne tvojim močem ne tvojim tako mladim letom. Tvoja usoda je smrtna, to, kar si želiš, pa ni za smrtnika. Nevede hrepeniš celo po nečem, česar niti nebeški bogovi ne morejo doseči. Naj si vsak še tako zaupa, nihče razen mene ne more stati na ognjenem vozu. Celo vladar prostranega Olimpa, ki s strašno desnico luča silovite strele, ne bi mogel voditi tega voza; in kdo je večji od Jupitra?

Prvi del poti je strm, tako da se zjutraj še sveži konji komaj povzpnejo po njem; sredi neba je pot najvišja in od tam se celo sam pogosto bojim gledati morje in zemljo, srce pa mi trepeče od groze. Zadnji del poti se spušča in terja zanesljivo roko: tedaj se celo Tetida, ki me sprejema v svoje spodaj ležeče valove, navadno boji, da ne bi strmoglavil. Pomisli še, da se nebo nenehno vrti in vleče visoke zvezde s seboj ter jih suka v hitrem obratu.

Jaz se mu upiram; mene ne premaga zagon, ki premaga vse drugo, in vozim v nasprotni smeri od njegovega naglega vrtenja. Denimo, da ti dam voz: kaj boš storil? Boš mogel kljubovati vrtečemu se nebu, da te njegov hitri obrat ne odnese? Morda si v mislih predstavljaš, da so tam gaji, mesta bogov in svetišča, bogata z darovi? Pot vodi skozi nevarnosti in podobe zveri.

Tudi če boš ostal na poti in nikjer zašel, boš vendar moral med rogovi nasproti stoječega Bika, mimo hajmonskega loka in žrela divjega Leva, mimo Škorpijona, ki v širokem loku ukrivlja svoja strašna klešča, in Raka, ki klešča ukrivlja drugače. In ne bo ti lahko voditi konjev, ki jih razvnema ogenj, ki ga nosijo v prsih in ga puhajo iz gobcev in nozdrvi: še mene komaj ubogajo, ko se njihova divja srca razgrejejo in se njihovi vratovi upirajo vajetim.

Ti pa se varuj, sin, da ti ne naklonim pogubnega daru; dokler je še čas, spremeni svojo željo. Hočeš torej zanesljiv dokaz, da bi verjel, da si rojen iz moje krvi? Zanesljiv dokaz ti dajem s svojim strahom in očetovska bojazen priča, da sem tvoj oče. Poglej moj obraz! Ko bi le mogel s pogledom prodreti v moje prsi in v njih uzreti očetovsko skrb! Ozri se naposled po vsem, kar premore bogati svet, in izmed tolikih velikih dobrin neba, zemlje in morja izberi kar koli: ničesar ti ne bom odrekel.

Le za to te prosim, da opustiš željo po tistem, kar je v resnici kazen, ne čast: kazen, Fajton, zahtevaš v dar. Zakaj me, nevednež, z ljubečimi rokami oklepaš okoli vratu? Ne dvomi, dobil boš — prisegel sem pri vodah Stiksa — kar koli si zaželiš; toda izberi modreje.« Končal je svarila, toda sin se njegovim besedam upira, vztraja pri svojem namenu in gori od želje po vozu.

Oče je torej odlašal, kolikor je mogel, nato pa mladeniča odpeljal k visokemu vozu, Vulkanovemu daru. Zlata je bila os, zlat oje, zlat obroč na robu kolesa, srebrne pa vrste naper; hrizoliti in drugi dragi kamni, v vrstah nanizani po jarmu, so odsevali Febovo luč in oddajali jasen sijaj. Medtem ko je srčni Fajton občudoval voz in si ogledoval njegovo izdelavo, je budna Avrora na svetlem vzhodu odprla škrlatna vrata in dvorišča, polna vrtnic. Zvezde so se razbežale; njihove čete zbira Lucifer in zadnji zapušča svojo nebeško postajo.

Ko je Titan videl, da se spušča proti zemlji in da svet rdi, rogova pojemajoče lune pa že skoraj izginjata, je hitrim Horam ukazal vpreči konje. Urne boginje izvršijo ukaz in iz visokih hlevov pripeljejo konje, ki bruhajo ogenj, nasičene s sokom ambrozije, ter jim nadenejo žvenketajoče uzde. Tedaj je oče sinu obraz namazal s svetim mazilom, da bi mogel prenesti silovite plamene, in mu na lase položil žarke; iz zaskrbljenih prsi so se mu trgali vzdihi, ki so napovedovali žalost, ko je dejal: »Če moreš poslušati vsaj te očetove nasvete, prizanesi, deček, biču in trdneje drži vajeti:

sami od sebe hitijo; težko jih je zadrževati v njihovem zagonu. Ne izbiraj ravne poti prek vseh petih nebeških pasov: pot je speljana poševno v širokem loku, ostaja znotraj treh pasov in se ogiba južnemu tečaju in Medvedu, ki stoji ob severnih vetrovih. Tod pojdi: jasno boš videl kolesnice. Da bosta nebo in zemlja deležna enake toplote, ne vozi prenizko in ne poganjaj voza v najvišji eter.

Če se dvigneš previsoko, boš zažgal nebeška bivališča, če se spustiš prenizko, zemljo; najvarnejša je srednja pot. Ne zavijaj preveč na desno proti zviti Kači in ne preveč na levo proti nizko ležečemu Oltarju: drži se med obema. Vse drugo prepuščam Sreči; želim si, da ti pomaga in zate poskrbi bolje, kakor bi sam. Medtem ko govorim, je vlažna noč dosegla mejnike, postavljene na zahodni obali. Ne smemo več odlašati: že me kličejo; zarja je pregnala temo in žari.

Primi vajeti v roke ali pa, če si še lahko premisliš, sprejmi moj nasvet, ne mojega voza, dokler še moreš in še stojiš na trdnih tleh, dokler še ne stojiš neveden na vozu, ki si si ga po nesreči zaželel. Pusti meni, da obsijem zemljo z lučjo, ki jo boš lahko varno gledal!«