Služabnik, ki je ustrelil tigra

Besedilo

Služabnik, ki je ustrelil tigra

Nekoč, v davnih časih, je neki služabnik Muneyukija, upravitelja province Iki, zaradi neznatne pregrehe tako razsrdil svojega gospodarja, da ga je ta hotel ubiti. Mož je sedel v čolnič, pobegnil čez morje v kraljestvo Silla in se tam skrival. Ko je tako prebival v kraju, imenovanem Gimhae, je nekega dne zaslišal silen hrup in vpitje. Vprašal je, kaj se dogaja, in povedali so mu: »Tiger prihaja v mesto in žre ljudi.« Mož je vprašal: »Koliko pa je teh tigrov?« Odgovorili so mu: »Samo eden je. Nenadoma se prikaže, požre človeka in spet zbeži.« Ko je to slišal, je dejal: »Rad bi se spoprijel s tem tigrom in vsaj eno puščico izstrelil vanj, pa čeprav potem umrem. Če je zver res tako silna, bova pač umrla oba. Kako bi se mogel pustiti požreti, ne da bi karkoli storil? Kaže, da se ljudje v tej deželi slabo razumejo na bojevanje.« Ljudje so slišali njegove besede in poročali upravitelju: »Ta Japonec govori to in to.« Upravitelj je dejal: »Kako pogumne besede! Pokličite ga.« Prišli so ponj in mu povedali, da ga upravitelj kliče, pa je odšel z njimi. »Je res, da praviš, kako zlahka bi ustrelil tega tigra, ki žre ljudi?« ga je vprašal upravitelj. »Res sem tako rekel,« je odgovoril mož. »Kako moreš kaj takega trditi?« je vprašal upravitelj. Mož mu je odvrnil: »Ljudje v tej deželi bi radi sovražnika pokončali, sami pa ostali nepoškodovani. Ker bi jih tako silna zver prav lahko ranila, se ji najbrž zato nočejo postaviti po robu. Japonci pa stopimo v boj, kakor da bi bili že mrtvi, in zato se nam marsikdaj posreči. Zakaj bi tisti, ki se ukvarja z lokom in puščico, mislil na lastno življenje?« Upravitelj je vprašal: »Ali boš torej tigra zagotovo ustrelil?« Mož je odgovoril: »Ne vem, ali bom sam ostal živ ali ne, toda njega bom prav gotovo pokončal.« »To je zares čudovit pogum!« je vzkliknil upravitelj. »Potem pa le poskrbi, da ga ustreliš. Bogato te bom nagradil.« Mož je vprašal: »Kje pa je zdaj? In kako pravzaprav žre ljudi?« Upravitelj mu je povedal: »Nihče ne ve, kdaj bo prišel. Prikaže se v mestu, zgrabi človeka za glavo, si ga zavihti čez ramo in odide.« Mož je vprašal še: »Kako pa ga zgrabi?« Ljudje so mu pojasnili: »Preden tiger plane na človeka, se potuhne k tlom, kakor mačka, ki preži na miš. Nekaj časa tako čaka, potem pa razpre gobec, skoči nanj, ga zgrabi za glavo, si ga vrže čez ramo in steče proč.« »Naj bo, kakor hoče,« je dejal mož, »preden me požre, bom gotovo izstrelil vanj vsaj eno puščico. Povejte mi, kje se skriva.« Odgovorili so mu: »Dobrih dvajset čōjev zahodno od tod je polje trstike. Tam leži. Ljudje se ga tako bojijo, da si nihče ne upa niti v bližino.« »Čeprav ne poznam poti,« je rekel mož, »bom že šel v tisto smer.« Vzel je svojo bojno opravo in odšel. Ljudje iz Sille so se zbrali in se mu posmehovali: »Kako nespameten je ta Japonec! Tiger ga bo požrl.« Mož pa je med potjo spraševal, kje je tigrovo skrivališče, in ko je prišel tja, je res zagledal širno polje trstike, visoke štiri ali pet čevljev. Prebil se je vanjo in zagledal tigra, ki je ležal med stebli. Na tetivo je nastavil puščico z ostro konico in pokleknil na eno koleno. Tiger je zavohal človeka in se sploščil k tlom kakor mačka, ki preži na miš. Mož je s pripravljeno puščico negibno in neslišno čakal. Tedaj je tiger široko razprl gobec in planil nanj. Mož je močno napel lok in v hipu, ko je bila zver nad njim, izpustil puščico. Ostra konica ji je prebila spodnjo stran čeljusti in pogledala sedem ali osem palcev iz tilnika. Tiger se je zvrnil na hrbet in se zvijal po tleh. Mož je tedaj vzel puščici z razcepljeno konico in ga dvakrat ustrelil v trebuh. Obe puščici sta prebili telo in ga pribili k tlom, tako da ga je naposled pokončal. Ne da bi izpulil puščice, se je vrnil na upravni sedež in upravitelju povedal, kako je ustrelil tigra. Upravitelj ga je ves prevzet glasno hvalil, potem pa z veliko množico ljudi odšel pogledat zver. Ko so prišli tja, so videli, da so jo res prebile vse tri puščice. Prizor je bil osupljiv. »Resnično,« so govorili, »četudi bi planilo nadnje sto ali tisoč tigrov, bi zadostovalo kakih deset Japoncev na konjih, ki bi jim odjezdili naproti in jih obstreljevali. Kaj bi jim tigri sploh mogli? Ljudje v naši deželi uporabljajo komaj čevelj dolge puščice s konicami, podobnimi šilu, ki jih premažejo s strupom. Čeprav zver nazadnje pogine zaradi strupa, je ne morejo ustreliti tako, da bi obležala na kraju samem. Japonec pa niti najmanj ne varčuje s svojim življenjem in strelja z velikimi puščicami, zato jo je ubil kar tam. V bojnih veščinah se z Japonci nikakor ne moremo meriti. Njihova dežela se nam zdaj zdi še mogočnejša in strašnejša.« Tako so govorili in strah jih je bilo. Moža so zelo cenili, ga zadrževali pri sebi in lepo skrbeli zanj, toda zahrepenel je po ženi in otrocih ter se vrnil v Tsukushi. Šel je k Muneyukiju in mu povedal, kaj se mu je pripetilo. »Čast si prinesel Japonski,« mu je dejal gospodar in mu odpustil ter ga spet sprejel v svojo službo. Mož je za nagrado dobil tudi veliko dragocenosti. O vsem tem pa niso vedeli le po Muneyukijevem pripovedovanju: številni trgovci so slišali ljudi iz Sille govoriti o dogodku in zgodbo prinesli domov. Tako so tudi v Tsukushiju pripovedovali, kako silni bojevniki so ljudje njihove dežele.