Waltey

Waltey

Služabnik, ki je ustrelil tigra

Uji Shūi Monogatari · anonimna srednjeveška zbirka
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Služabnik, ki je ustrelil tigra

Vir
Uji Shūi Monogatari
Avtor
anonimna srednjeveška zbirka
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
日本語
Čas branja
5 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
155 宗行郎等射虎事

O izvirniku

Uji Shūi Monogatari

Srednjeveške japonske pripovedi o menihih, duhovih, čudežih, prevarah in vsakdanjih presenečenjih. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Uji Shūi Monogatari v jeziku 日本語.

Besedilo

Služabnik, ki je ustrelil tigra

Nekoč, v davnih časih, je neki služabnik Muneyukija, upravitelja province Iki, zaradi neznatne pregrehe tako razsrdil svojega gospodarja, da ga je ta hotel ubiti. Mož je sedel v čolnič, pobegnil čez morje v kraljestvo Silla in se tam skrival. Ko je tako prebival v kraju, imenovanem Gimhae, je nekega dne zaslišal silen hrup in vpitje. Vprašal je, kaj se dogaja, in povedali so mu: »Tiger prihaja v mesto in žre ljudi.« Mož je vprašal: »Koliko pa je teh tigrov?« Odgovorili so mu: »Samo eden je. Nenadoma se prikaže, požre človeka in spet zbeži.« Ko je to slišal, je dejal: »Rad bi se spoprijel s tem tigrom in vsaj eno puščico izstrelil vanj, pa čeprav potem umrem. Če je zver res tako silna, bova pač umrla oba. Kako bi se mogel pustiti požreti, ne da bi karkoli storil? Kaže, da se ljudje v tej deželi slabo razumejo na bojevanje.« Ljudje so slišali njegove besede in poročali upravitelju: »Ta Japonec govori to in to.« Upravitelj je dejal: »Kako pogumne besede! Pokličite ga.« Prišli so ponj in mu povedali, da ga upravitelj kliče, pa je odšel z njimi. »Je res, da praviš, kako zlahka bi ustrelil tega tigra, ki žre ljudi?« ga je vprašal upravitelj. »Res sem tako rekel,« je odgovoril mož. »Kako moreš kaj takega trditi?« je vprašal upravitelj. Mož mu je odvrnil: »Ljudje v tej deželi bi radi sovražnika pokončali, sami pa ostali nepoškodovani. Ker bi jih tako silna zver prav lahko ranila, se ji najbrž zato nočejo postaviti po robu. Japonci pa stopimo v boj, kakor da bi bili že mrtvi, in zato se nam marsikdaj posreči. Zakaj bi tisti, ki se ukvarja z lokom in puščico, mislil na lastno življenje?« Upravitelj je vprašal: »Ali boš torej tigra zagotovo ustrelil?« Mož je odgovoril: »Ne vem, ali bom sam ostal živ ali ne, toda njega bom prav gotovo pokončal.« »To je zares čudovit pogum!« je vzkliknil upravitelj. »Potem pa le poskrbi, da ga ustreliš. Bogato te bom nagradil.« Mož je vprašal: »Kje pa je zdaj? In kako pravzaprav žre ljudi?« Upravitelj mu je povedal: »Nihče ne ve, kdaj bo prišel. Prikaže se v mestu, zgrabi človeka za glavo, si ga zavihti čez ramo in odide.« Mož je vprašal še: »Kako pa ga zgrabi?« Ljudje so mu pojasnili: »Preden tiger plane na človeka, se potuhne k tlom, kakor mačka, ki preži na miš. Nekaj časa tako čaka, potem pa razpre gobec, skoči nanj, ga zgrabi za glavo, si ga vrže čez ramo in steče proč.« »Naj bo, kakor hoče,« je dejal mož, »preden me požre, bom gotovo izstrelil vanj vsaj eno puščico. Povejte mi, kje se skriva.« Odgovorili so mu: »Dobrih dvajset čōjev zahodno od tod je polje trstike. Tam leži. Ljudje se ga tako bojijo, da si nihče ne upa niti v bližino.« »Čeprav ne poznam poti,« je rekel mož, »bom že šel v tisto smer.« Vzel je svojo bojno opravo in odšel. Ljudje iz Sille so se zbrali in se mu posmehovali: »Kako nespameten je ta Japonec! Tiger ga bo požrl.« Mož pa je med potjo spraševal, kje je tigrovo skrivališče, in ko je prišel tja, je res zagledal širno polje trstike, visoke štiri ali pet čevljev. Prebil se je vanjo in zagledal tigra, ki je ležal med stebli. Na tetivo je nastavil puščico z ostro konico in pokleknil na eno koleno. Tiger je zavohal človeka in se sploščil k tlom kakor mačka, ki preži na miš. Mož je s pripravljeno puščico negibno in neslišno čakal. Tedaj je tiger široko razprl gobec in planil nanj. Mož je močno napel lok in v hipu, ko je bila zver nad njim, izpustil puščico. Ostra konica ji je prebila spodnjo stran čeljusti in pogledala sedem ali osem palcev iz tilnika. Tiger se je zvrnil na hrbet in se zvijal po tleh. Mož je tedaj vzel puščici z razcepljeno konico in ga dvakrat ustrelil v trebuh. Obe puščici sta prebili telo in ga pribili k tlom, tako da ga je naposled pokončal. Ne da bi izpulil puščice, se je vrnil na upravni sedež in upravitelju povedal, kako je ustrelil tigra. Upravitelj ga je ves prevzet glasno hvalil, potem pa z veliko množico ljudi odšel pogledat zver. Ko so prišli tja, so videli, da so jo res prebile vse tri puščice. Prizor je bil osupljiv. »Resnično,« so govorili, »četudi bi planilo nadnje sto ali tisoč tigrov, bi zadostovalo kakih deset Japoncev na konjih, ki bi jim odjezdili naproti in jih obstreljevali. Kaj bi jim tigri sploh mogli? Ljudje v naši deželi uporabljajo komaj čevelj dolge puščice s konicami, podobnimi šilu, ki jih premažejo s strupom. Čeprav zver nazadnje pogine zaradi strupa, je ne morejo ustreliti tako, da bi obležala na kraju samem. Japonec pa niti najmanj ne varčuje s svojim življenjem in strelja z velikimi puščicami, zato jo je ubil kar tam. V bojnih veščinah se z Japonci nikakor ne moremo meriti. Njihova dežela se nam zdaj zdi še mogočnejša in strašnejša.« Tako so govorili in strah jih je bilo. Moža so zelo cenili, ga zadrževali pri sebi in lepo skrbeli zanj, toda zahrepenel je po ženi in otrocih ter se vrnil v Tsukushi. Šel je k Muneyukiju in mu povedal, kaj se mu je pripetilo. »Čast si prinesel Japonski,« mu je dejal gospodar in mu odpustil ter ga spet sprejel v svojo službo. Mož je za nagrado dobil tudi veliko dragocenosti. O vsem tem pa niso vedeli le po Muneyukijevem pripovedovanju: številni trgovci so slišali ljudi iz Sille govoriti o dogodku in zgodbo prinesli domov. Tako so tudi v Tsukushiju pripovedovali, kako silni bojevniki so ljudje njihove dežele.

Izvirnik

155 宗行郎等射虎事

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

いまはむかし壱岐守宗行か郎等をはかなき事によりて主の殺さんとしけれは小舟に乗て逃て新羅国へ渡りて隠てゐたりける程に新羅のきんかいといふ所のいみしうののしりさはくなに事そととへは虎のこうに入て人をくらふ也といふ此男とふとらはいくつはかりあるそとたた一あるか俄にいてきて人をくらひて逃ていきいきするなりと云をききて此男のいふ様あの虎に合て一矢を射てしなはや虎かしこくは共にこそしなめたたむなしうは

いかてかくらはれん此国の人は兵の道わろきにこそはあめれといひけるを人ききて国守にかうかうの事をこそ此日本人申せといひけれはかしこき事かなよへといへは人きてめしありといへはまいりぬまことにやこの虎の人くふをやすく射んとは申なるととはれけれはしか申候ぬとこたふ守いかてかかる事をは申そととへは此男の申やうこの国の人は我身をはまたくして敵をは害せんと思たれはおほろけにてかやうのたけき獣なとには我みの損せられぬへけれはまかりあはぬにこそ候めれ日本の人はいかにも我身をはなきになしてまかりあへはよき事も候めり弓矢にたつさはらん物なにしかは我みを思はん事は候はんと申けれ守さて虎をはかならす射ころしてんやといひけれは我身のいきいかすはしらす必かれをは射とり侍なんと申せはいといみしうかしこき事かなさらは必かまへて射よいみしき悦せんといへはおのこ申やう

さてもいつくに候そ人をはいかやうにてくひ侍そと申せは守のいはくいかなるおりにかあるらんこうの中に入きて人ひとりを頭を食て肩にうちかけて去なりとこの男申やうさてもいかにしてかくひ候ととへは人のいふやう虎は先人をくはんとては猫の鼠をうかかふやうにひれふしてしはし斗ありて大口をあきてとひかかりて頭をくひて肩にうちかけてはしりさるといふとてもかくてもさはれ一矢射てこそはくらはれ侍らめその虎のあり所をしへよといへはこれより西に廿余町のきてをの畠ありそれになんふす也人おちてあへてそのわたりにゆかすといふおのれたたしり侍らすともそなたをさしてまからんといひて調度をいていぬ新羅の人々日本の人ははかなし虎にくらはれなんと集りてそしりけりかくて此男は虎のあり所とひききて行てみれはまことにをのはたけはるはるとおひわたりたりをのたけ四五尺

斗なりその中をわけ行てみれはまことに虎臥たりとかり矢をはけてかた膝をたててゐたり虎人の香をかきてついひらかりて猫のねすみうかかふやうにてあるをおのこ矢をはけてをともせてゐたれは虎大口をあきておとりておのこのうへにかかるをおのこ弓をつよくひきてうへにかかるおりにやかて矢をはなちたれはおとかひのしたよりうなしに七八寸はかりとかり矢を射出しつ虎さかさま臥てたをれてあかくをかりまたをつかひて二たひ腹をいる二たひなから土に射つけてつゐに殺して矢もぬかて国府に帰て守にかうかう射ころしつるよしをいふに守感しののしりておほくの人をくして虎のもとへ行てみれはまことに箭三なから射とほされたりみるにいといみし誠に百千の虎おこりてかかるとも日本の人十人はかり馬にてをしむかひて射は虎なにわさをかせん此国の人は一尺はかりの矢にきりのやうなる

矢しりをすけてそれに毒をぬりていれはつゐにはその毒のゆへにしぬれともたちまちにその庭に射ふする事はえせす日本人は我命死なんをも露おします大なる矢にていれは其庭にいころしつなを兵の道は日本の人にはあたるへくもあらすされはいよいよいみしうおそろしくおほゆる国也とておちけりさて此おのこをは猶おしみととめていたはりけれとも妻子を恋て筑紫に帰て宗行かもとに行てそのよしをかたりけれは日本のおもておこしたる物なりとて勘当もゆるしてけりおほくの物とも禄にえたりける宗行にもとらすおほくの商人とも新羅の人のいふをききつきてかたりけれは筑しにも此国の人の兵はいみしき物にそしけるとか