Prevod
Tudi to se je zgodilo že davno. Živel je slikar budističnih podob po imenu Ryōshū. V sosednji hiši je izbruhnil požar in veter je gnal ogenj proti njegovemu domu, zato je zbežal na glavno cesto. V hiši je imel tudi sveto podobo, ki jo je slikal po naročilu, pa oblačila, ženo in otroke; vse je ostalo notri. A na nič od tega se ni oziral, vesel le, da je sam ušel, in je obstal na nasprotni strani ceste. Ko se je ozrl, je ogenj že zajel njegovo hišo in iz nje sta se valila dim in plamen. Kar stal je tam nasproti in gledal. Ljudje so prihajali, da bi mu ob tej nesreči izrazili sočutje, on pa ni kazal nobene vznemirjenosti. Spraševali so ga, kaj mu je, a je le gledal gorečo hišo, prikimaval in se tu in tam zasmejal. »Ah, koliko sem danes pridobil! Kako slabo sem slikal vsa ta leta!« je dejal. Ljudje, ki so mu prišli izreč sočutje, so vzkliknili: »Kaj vendar počnete, da kar takole stojite tu? Kakšna groza! Vas je obsedel kak duh?« On pa jim je odvrnil: »Kakšen duh neki! Vsa ta leta sem napačno slikal plamene okoli Fudōja. Šele zdaj, ko jih gledam, razumem: takole torej gori! To je resničen dobiček. Če naj živim od te umetnosti, mi bo dobro naslikana sveta podoba prinesla sto, tisoč hiš. Vi pa nimate nobene posebne spretnosti, zato vam je tako žal za imetjem.« Tako je stal tam in se jim posmehoval. Nemara je šele potem Ryōshū naslikal tistega »Zasukanega Fudōja«, ki ga ljudje še danes občudujejo.
