Prevod

Nekoč je gospod Ononomiya priredil veliko gostijo. K ženskim oblačilom, ki mu jih je ob tej priložnosti podaril gospod Kujō, je sodilo tudi dolgo, ozko ogrinjalo iz škrlatne svile, zglajene z udarjanjem. Neka nepazljiva dvorna dama ga je vzela proč in po nesreči spustila v vrtni potoček. Brž so ga pobrali in otresli; voda je odletela z njega in bilo je suho. Tudi na rokavu, ki se je bil zmočil, ni bilo videti niti sledu vlage, lesk zglajene svile pa je ostal povsod enak. Tako so nekoč znali obdelovati blago. Ko pa je veliko gostijo prirejal gospod Nishinomiya, je povabil gospoda Ononomiyo, naj se je udeleži kot častni gost. Ta je bil že star in ga je tako bolel križ, da na dvorišču ni mogel opraviti obrednega priklona, zato je odgovoril: »Težko bi prišel. Če bo deževalo, priklona na dvorišču ne bo treba opraviti in tedaj pridem; če ne bo dežja, pa žal ne morem.« Gospod Nishinomiya je zato goreče molil za dež. Morda so bile njegove molitve uslišane: ko je prišel dan gostije, se je nebo brez posebnega neurja vse prevleklo z oblaki in začelo je pršeti. Gospod Ononomiya je tako vstopil po stranskem stopnišču. Na otočku sredi ribnika je rasel velik, visok bor. Kdor ga je zagledal, je vselej pomislil in dejal: »Ko bi se po njem razraščala glicinija!« Čeprav je bila gostija v prvem mesecu leta, so izdelali nadvse lepe cvetove glicinije in jih tako na gosto razobesili po boru, da so se z njegovega vrha spuščali brez ene same vrzeli. Kar ni v skladu z letnim časom, navadno učinkuje pusto, toda ti cvetovi so bili pod oblačnim nebom in v rahlem dežju videti čudovito lepi. Njihova podoba se je zrcalila na gladini ribnika, in ko je zapihal veter, so se tudi cvetovi na vodi zazibali skupaj z njimi. Človeku se je zazdelo, da izraz »valovi glicinije« gotovo pomeni prav to. Pozneje je veliko gostijo priredil tudi gospod Tomikōji. Njegova hiša je bila skromna in pri urejanju posameznih prostorov so se morali na vse kriplje znajti, zato so si gostje mislili: »Kako klavrna gostija!« Ko pa se je zvečer praznovanje že počasi bližalo koncu in je napočil čas za poslovilna darila, se je izza zastora, razpetega pred vzhodnim hodnikom, oglasil konj, ki so ga tam pripravili za darilo. Njegovo rezgetanje je zadonelo pod nebo. Gostje so še poslušali in govorili: »Kakšen mogočen konjski glas!«, ko je konj z brco prelomil drog zastora, se iztrgal konjarju in planil na plano. Videli so temno kostanjevega konja, v vihru visokega nekaj čez štiri šakuje in osem sunov, tako krepkega in lepo rejenega, da je bil videti skoraj ploščat. Grivo je imel kratko pristriženo, belo čelo pa se mu je svetilo kakor polna luna. Ob pogledu nanj so vsi planili v tako glasno občudovanje, da je bilo že kar oglušujoče. Njegovo gibanje, oblika glave, nasajenost repa in drža nog — na njem ni bilo ničesar, čemur bi bilo mogoče kaj očitati; vse je bilo lepo in skladno. Vtis borno urejene hiše je povsem zbledel in gostija je obveljala za sijajno. Tako so pripoved o njej prenašali še v pozne rodove.