Prevod

Slavček je v kletki, obešeni ob nekem oknu, ponoči pel. Priletel je netopir in ga vprašal, zakaj je podnevi tiho, ponoči pa poje. Slavček mu je odvrnil, da tega ne počne brez razloga: »Nekoč sem podnevi pel in so me ujeli. Od takrat sem previdnejši.« Netopir pa je dejal: »Previden bi moral biti, preden so te ujeli, ne pa zdaj, ko ti to nič več ne koristi.« Nauk zgodbe je, da je obžalovanje po nesreči zaman.