Sirene, Skila in govedo boga sonca

Besedilo

Sirene, Skila in govedo boga sonca

Ko je naša ladja zapustila tok reke Okeana in priplula na valove prostranega morja ter do otoka Ajaje, kjer ima zgodaj rojena Zarja svoj dom in plesišča in kjer vzhaja Sonce, smo jo ob prihodu potegnili na peščeno obalo in tudi sami stopili na morski breg. Tam smo zaspali in čakali božansko Zarjo.

Ko se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Zarja, sem tovariše poslal v Kirkino hišo, da prinesejo truplo pokojnega Elpenorja. Brž smo nasekali drv in ga na skrajnem rtu žalostni pokopali, obilno prelivajoč solze.

Ko sta zgorela mrtvec in njegova bojna oprava, smo nasuli gomilo, nanjo postavili nagrobni kamen in na njenem vrhu zasadili lepo izdelano veslo. Tako smo vse opravili, kakor je bilo treba. Tudi Kirki ni ostalo skrito, da smo se vrnili iz Hada, temveč je prav kmalu prišla, potem ko se je pripravila; služabnice so z njo prinesle kruh, veliko mesa in žareče rdeče vino.

Stopila je med nas in spregovorila, božanska med boginjami: »Drzneži, ki ste živi stopili v Hadovo domovanje, dvakrat boste umrli, ko drugi ljudje umrejo le enkrat!

Zdaj pa jejte jedi in pijte vino tu ves dan; ko se prikaže Zarja, boste odpluli. Jaz vam bom pokazala pot in vam vse razložila, da vas kaka pogubna spletka ne spravi v nesrečo in trpljenje na morju ali na kopnem.«

Tako je rekla in naše ponosno srce se ji je uklonilo. Ves tisti dan, dokler ni sonce zašlo, smo sedeli ter se gostili z obilnim mesom in sladkim vinom. Ko pa je sonce zašlo in se je spustil mrak, so tovariši legli spat ob priveznih vrveh ladje. Ona me je prijela za roko, odvedla stran od dragih tovarišev, me posedla, sama sedla k meni in me o vsem izprašala. Jaz pa sem ji vse povedal po vrsti.

Tedaj mi je častitljiva Kirka spregovorila: »Vse to je zdaj za teboj. Ti pa poslušaj, kar ti bom povedala; tudi sam bog te bo spomnil na to.

Najprej boš prišel do Siren, ki očarajo vse ljudi, kdor koli se jim približa. Kdor se jim v nevednosti približa in zasliši glas Siren, tega žena in drobni otroci ne pričakajo doma in se ne veselijo njegove vrnitve. Sirene ga očarajo s svojo zvenečo pesmijo, sedeč na travniku; okoli njih leži velik kup kosti trohnečih mož, na katerih se suši koža.

Pelji mimo, tovarišem pa zamaši ušesa z mehkim, pregnetenim voskom, da nihče izmed njih ne bo slišal. Če pa želiš poslušati sam, naj ti na hitri ladji zvežejo roke in noge ter te pokonci privežejo ob vznožje jambora, vrvi pa naj pritrdijo nanj, da boš lahko z užitkom poslušal glas Siren.

Če boš tovariše prosil in jim veleval, naj te odvežejo, naj te tedaj zvežejo še z več vezmi. Ko pa bodo tovariši odveslali mimo njih, ti ne bom več mogla povsem določno povedati, katero pot moraš ubrati; o tem boš moral sam premisliti v srcu. Povedala pa ti bom o obeh.

Na eni strani so previsne pečine; vanje bučijo veliki valovi temnooke Amfitrite. Blaženi bogovi jim pravijo Blodeče skale.

Mimo njih ne pride nobena ptica, niti plašne golobice, ki očetu Zevsu prinašajo ambrozijo; tudi izmed njih gladka skala vselej vzame eno, a oče pošlje drugo, da njihovo število ostane isto.

Nobena ladja ljudi, ki je prišla tja, še ni ušla; deske ladij in trupla mož skupaj odnašajo morski valovi in viharji pogubnega ognja.

Le ena pomorska ladja je plula mimo, vsem znana Argo, ko se je vračala od Ajeta. Tudi njo bi val brž treščil ob velike skale, a jo je Hera varno pospremila, ker ji je bil Jazon ljub.

Na drugi poti sta dve pečini: ena sega do širnega neba s koničastim vrhom, ki ga obdaja temen oblak. Ta se nikoli ne razkadi in nikoli ni jasno nad njenim vrhom, ne poleti ne jeseni.

Noben smrten človek se ne bi mogel povzpeti nanjo in stopiti na vrh, četudi bi imel dvajset rok in prav toliko nog; skala je namreč gladka, kakor bi bila vsa obtesana. Sredi pečine je temna votlina, obrnjena proti zahodu, proti Erebu; prav mimo nje boste usmerili svojo izvotljeno ladjo, slavni Odisej.

Tudi mož v najlepši moči, ki bi z izvotljene ladje ustrelil z lokom, ne bi dosegel globoke votline. V njej prebiva Skila in strašno laja. Njen glas je sicer kakor glas prav mladega psička, sama pa je zlobna pošast. Nihče se je ne bi razveselil, če bi jo videl, tudi bog ne, če bi jo srečal.

Dvanajst nog ima, vse spačene, in šest silno dolgih vratov; na vsakem je strahotna glava, v njej pa tri vrste zob, gostih in tesno nanizanih, polnih črne smrti.

Do pasu je skrita v globoki votlini, glave pa moli iz strašnega brezna in tam lovi, pohlepno tipajoč okoli pečine, delfine, morske pse in včasih kako večjo morsko pošast, kakršnih nešteto redi glasno doneča Amfitrita.

Še nobeni mornarji se niso mogli pohvaliti, da so nepoškodovani z ladjo ušli mimo nje. Z vsako glavo zgrabi in odnese enega moža s temnokljune ladje. Drugo pečino boš videl nižjo, Odisej.

Blizu sta si, tako da bi od ene do druge lahko izstrelil puščico. Na njej raste velika divja smokva z bujnim listjem; pod njo božanska Haribda golta črno vodo.

Trikrat na dan jo izbruha in trikrat jo strašno posrka. Nikar ne bodi tam, ko jo srka, saj te tedaj iz nesreče ne bi rešil niti Zemljotresnik.

Raje se tesno drži Skiline pečine in hitro pelji ladjo mimo, kajti mnogo bolje je na ladji objokovati šest tovarišev kakor vse hkrati.«

Tako je rekla, jaz pa sem ji odgovoril: »Povej mi še to, boginja, po resnici: ali bi se lahko kako izognil pogubni Haribdi in se ubranil Skile, ko bi napadla moje tovariše?«

Tako sem dejal in božanska med boginjami je takoj odgovorila: »Nesrečnež, spet ti je mar samo za boj in napor! Se niti nesmrtnim bogovom ne boš uklonil?

Ona ni smrtna, temveč nesmrtno zlo, strašno, težko, divje in nepremagljivo. Obrambe proti njej ni; najbolje je zbežati.

Če se boš ob skali mudil in si nadeval orožje, se bojim, da bo znova planila nate z vsemi glavami in odnesla prav toliko mož.

Zato veslajte na vso moč, ti pa kliči Kratajo, Skilino mater, ki jo je rodila v pogubo smrtnikom; ta ji bo preprečila, da bi še enkrat planila na vas.

Nato boš prišel na otok Trinakijo; tam se pase veliko Helijevega goveda in krepkih ovac, sedem čred goveda in prav toliko lepih čred ovac, v vsaki po petdeset živali. Ne kotijo mladičev in nikoli ne poginjajo. Pasejo jih boginje, nimfi z lepimi kitami, Faetusa in Lampetija, ki ju je božanska Neajra rodila Heliju Hiperionu.

Ko ju je rodila in vzredila, ju je častitljiva mati poslala daleč stran, da bi prebivali na otoku Trinakiji in čuvali očetove ovce ter govedo z zavitimi rogovi.

Če boš živali pustil nepoškodovane in skrbel za vrnitev, boste kljub trpljenju še prišli na Itako. Če pa jim storiš kaj hudega, ti napovedujem pogubo ladje in tovarišev. In četudi se sam rešiš, se boš vrnil pozno, v stiski in brez vseh tovarišev.«

Tako je rekla in že je prišla Zarja na zlatem prestolu. Božanska med boginjami je nato odšla v notranjost otoka, jaz pa sem šel k ladji in tovarišem velel, naj se vkrcajo in odvežejo privezne vrvi. Brž so stopili na ladjo in sedli na veslaške klopi.

Sedeč v vrsti so z vesli udarjali po sivem morju. Za našo temnokljuno ladjo pa je ugoden veter, dobrega spremljevalca, ki je napolnil jadra, poslala Kirka z lepimi kitami, strašna boginja s človeškim glasom.

Ko smo na ladji vse pripravili, smo sedli, njo pa sta vodila veter in krmar. Tedaj sem z žalostnim srcem spregovoril tovarišem: »Prijatelji, ni prav, da bi le eden ali dva poznala prerokbe, ki mi jih je povedala Kirka, božanska med boginjami. Zato vam jih bom povedal, da bomo vedeli, kaj nas čaka, naj umremo ali pa se smrti izognemo in ubežimo pogubi.

Najprej nam je ukazala, naj se ognemo glasu čudovitih Siren in njihovemu cvetočemu travniku. Le meni je dovolila poslušati njihov glas. Toda privežite me s trdnimi vezmi, da bom ostal nepremično na svojem mestu, pokonci ob vznožju jambora, vrvi pa pritrdite nanj.

Če vas bom prosil in vam veleval, naj me odvežete, me tedaj še tesneje stisnite z več vezmi.« Medtem ko sem tovarišem vse to razlagal, je lepo izdelana ladja naglo prispela do otoka Siren, saj jo je gnal ugoden veter.

Tedaj je veter nenadoma ponehal in nastala je brezvetrna tišina; božanstvo je uspavalo valove. Tovariši so vstali, zvili ladijska jadra in jih spravili v izvotljeno ladjo, potem pa sedli k veslom in z gladkimi jelovimi vesli penili vodo.

Jaz sem z ostrim bronom razrezal velik kolut voska na drobne kose in jih gnetel v močnih dlaneh. Vosek se je brž zmehčal, saj sta ga ogrevala moja velika moč in sijaj vladarja Helija, Hiperionovega sina. Nato sem vsem tovarišem po vrsti zamašil ušesa.

Oni pa so mi na ladji zvezali roke in noge, me pokonci privezali ob vznožje jambora in vrvi pritrdili nanj. Sami so sedli in z vesli udarjali po sivem morju.

Ko smo se jim v hitri plovbi približali toliko, da bi nas dosegel klic, Sirenam ni ostala skrita ladja, ki je naglo plula mimo, in zapele so zvenečo pesem: »Pridi sem, preslavni Odisej, velika slava Ahajcev, ustavi ladjo, da boš slišal najin glas!

Še nihče ni plul tod mimo s črno ladjo, ne da bi prej slišal medeno sladki glas iz najinih ust; nato odide, ves blažen in bogatejši v spoznanju.

Saj veva vse, kar so v širni Troji Argivci in Trojanci po volji bogov pretrpeli, in veva vse, kar se godi na zemlji, ki hrani toliko bitij.« Tako sta peli s prelepim glasom; moje srce si je želelo poslušati in tovarišem sem veleval, naj me odvežejo, ter jim namigoval z obrvmi. Oni pa so se sklonili naprej in veslali.

Perimed in Evriloh sta takoj vstala, me zvezala še z več vezmi in me še tesneje stisnila. Ko pa so odveslali mimo Siren in nismo več slišali ne njihovega glasu ne pesmi, so si moji zvesti tovariši brž odstranili vosek, s katerim sem jim zamašil ušesa, mene pa osvobodili vezi.

Ko smo zapustili otok, sem takoj nato zagledal meglico in velik val ter zaslišal bučanje. Tovariši so se prestrašili in vesla so jim zletela iz rok; vsa so pljusknila v tok. Ladja se je tam ustavila, ker z rokami niso več poganjali dolgih vesel.

Jaz pa sem hodil po ladji in bodril tovariše, stopal k vsakemu posebej in mu govoril blage besede: »Prijatelji, saj nismo neizkušeni v nesrečah! Zlo, ki nas čaka, ni večje od tistega, ko nas je Kiklop s svojo silno močjo zaprl v globoko votlino. A tudi od tam smo ušli po mojem pogumu, preudarnosti in razumu, in mislim, da se boste tudi tega nekoč spominjali.

Zdaj pa vsi storimo, kakor bom rekel. Vi sedite na veslaške klopi in z vesli udarjajte po globokem morskem valovju; morda nam Zevs nakloni, da ubežimo tej pogubi in se rešimo. Tebi pa, krmar, naročam tole; dobro si vtisni v srce, saj vodiš krmilo naše izvotljene ladje:

ladjo drži stran od te meglice in valov, usmeri jo proti pečini, da ti ne bi neopazno zdrsnila tja in nas pahnil v nesrečo.«

Tako sem dejal in brž so ubogali moje besede. O Skili pa nisem več govoril, o neogibni nadlogi, da ne bi tovariši od strahu nehali veslati in se poskrili v notranjost ladje.

Tedaj sem pozabil na Kirkino tehtno svarilo, saj mi je rekla, naj si ne nadenem orožja. Jaz pa sem oblekel svojo slavno bojno opravo, v roke vzel dve dolgi sulici in se povzpel na ladijsko ploščad na premcu. Od tam sem namreč pričakoval, da se bo najprej prikazala Skila s pečine, ki je mojim tovarišem prinašala pogubo.

Nikjer je nisem mogel uzreti; oči so se mi utrudile, ko sem se na vse strani oziral proti megleni pečini. Z vzdihovanjem smo pluli skozi ožino: na eni strani je bila Skila, na drugi pa je božanska Haribda strašno goltala slano morsko vodo.

Kadar jo je izbruhala, je kakor kotel na močnem ognju vsa razburkana brbotala, pena pa je visoko škropila po vrhovih obeh pečin. Kadar je posrkala slano morsko vodo, se je vsa njena razburkana notranjost razkrila, skala okoli nje je strahotno bobnela, spodaj pa se je pokazalo dno, temno od peska. Tovariše je oblival bled strah.

Mi smo gledali proti njej, prestrašeni pred pogubo; medtem pa mi je Skila iz izvotljene ladje ugrabila šest tovarišev, ki so bili najmočnejši po rokah in moči.

Ko sem se ozrl po hitri ladji in tovariših, sem že zagledal njihove noge in roke zgoraj, ko jih je dvigovala visoko. Klicali so me po imenu, tedaj zadnjič, s srcem, polnim gorja.

Kakor ribič na skalnem pomolu z zelo dolgo palico nastavlja malim ribam vabo in v morje spušča rog poljskega vola, nato pa ujeto ribo potegne ven in jo vrže na breg, še vso trepetajočo, tako so se trepetajoči dvigali proti skalam. Tam, ob vhodu v votlino, jih je žrla, ko so kričali in v strašnem smrtnem boju iztezali roke proti meni. To je bil najbolj usmiljenja vreden prizor, kar so ga videle moje oči med vsemi mukami, ki sem jih pretrpel na morskih poteh.

Ko smo ušli pečinam, strašni Haribdi in Skili, smo kmalu nato prispeli na brezgrajni otok boga. Tam so bile lepe krave s širokimi čeli in številne krepke ovce Helija Hiperiona.

Še ko sem bil na črni ladji na morju, sem zaslišal mukanje goveda, ki so ga gnali v staje, in blejanje ovac. Tedaj so mi prišle na misel besede slepega vedeža, tebanskega Tejrezija, in Kirke z Ajaje, ki mi je tolikokrat naročala, naj se ognem otoku Helija, ki razveseljuje smrtnike.

Tedaj sem z žalostnim srcem spregovoril tovarišem: »Poslušajte moje besede, tovariši, čeprav vas tare gorje, da vam povem prerokbe Tejrezija in Kirke z Ajaje, ki mi je tolikokrat naročala, naj se ognem otoku Helija, ki razveseljuje smrtnike. Rekla je namreč, da nas tam čaka najstrašnejša nesreča.

Zato peljite črno ladjo mimo tega otoka.« Tako sem dejal in srce jim je upadlo. Evriloh mi je takoj odgovoril z ostrimi besedami: »Neusmiljen si, Odisej! Tvoja moč je neizmerna in udje se ti nikoli ne utrudijo. Res si ves skovan iz železa, ko tovarišem, izčrpanim od napora in zaspanosti, ne dovoliš stopiti na kopno, kjer bi si lahko na otoku, obdanem z morjem, pripravili okusno večerjo, temveč nam ukazuješ, naj v naglo padajoči noči blodimo stran od otoka po meglenem morju.

Ponoči vstajajo hudi vetrovi, poguba ladij. Kako bi kdo ušel strmi pogubi, če bi nenadoma privršal vihar, bodisi Nota bodisi divjega Zefira, ki najbolj razbijata ladje, tudi proti volji bogov vladarjev?

Raje se zdaj uklonimo črni noči in si ob hitri ladji pripravimo večerjo ter tu ostanimo; zjutraj pa se bomo vkrcali in odpluli na širno morje.«

Tako je govoril Evriloh in drugi tovariši so mu pritrjevali. Tedaj sem spoznal, da nam božanstvo pripravlja nesrečo, in sem mu spregovoril krilate besede: »Evriloh, res me silite, ker sem sam proti vsem.

Toda zdaj mi vsi prisezite s trdno prisego: če naletimo na čredo goveda ali veliko čredo ovac, naj nihče v zlobni objestnosti ne ubije ne krave ne ovce; mirno jejte hrano, ki nam jo je dala nesmrtna Kirka.«

Tako sem dejal in takoj so prisegli, kakor sem velel. Ko so izrekli in opravili prisego, smo lepo izdelano ladjo zasidrali v zavetnem pristanišču blizu izvira sladke vode. Tovariši so stopili z ladje in si spretno pripravili večerjo.

Ko so se nasitili jedi in pijače, so se spomnili dragih tovarišev in jih objokovali, tiste, ki jih je Skila ugrabila iz izvotljene ladje in požrla. Med jokom jih je premagal sladek spanec.

Ko je minila tretjina noči in so se zvezde pomaknile po nebu, je Zevs, zbiralec oblakov, vzdignil silovit veter s strašnim viharjem in z oblaki prekril kopno in morje; z neba se je spustila tema.

Ko se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Zarja, smo ladjo povlekli v globoko votlino in jo tam privezali. Tam so bila lepa plesišča in počivališča nimf. Tedaj sem zbral tovariše in jim spregovoril: »Prijatelji, na hitri ladji imamo hrane in pijače; ne dotikajmo se goveda, da nas ne zadene nesreča. Te krave in krepke ovce pripadajo strašnemu bogu Heliju, ki vse vidi in vse sliši.«

Tako sem dejal in njihovo ponosno srce se mi je uklonilo. Ves mesec je neutrudno pihal Not in noben drug veter ni vstal razen Evra in Nota.

Dokler so imeli kruh in rdeče vino, so se goveda ogibali, ker so si želeli ohraniti življenje. Ko pa so na ladji pošle vse zaloge, so iz nuje tavali naokoli in lovili, ribe in ptice in kar koli jim je prišlo v roke, z ukrivljenimi trnki; lakota jim je mučila trebuh. Tedaj sem odšel v notranjost otoka, da bi molil k bogovom, če bi mi kateri pokazal pot domov.

Ko sem se med hojo po otoku oddaljil od tovarišev, sem si v zavetju pred vetrom umil roke in molil k vsem bogovom, ki prebivajo na Olimpu. Oni pa so mi na veke razlili sladek spanec.

Evriloh je medtem tovarišem predlagal poguben načrt: »Poslušajte moje besede, tovariši, čeprav vas tare gorje. Vsaka smrt je bednim smrtnikom strašna, toda najbedneje je umreti od lakote in tako srečati svojo usodo.

Zato prignajmo najboljše Helijeve krave in jih darujmo nesmrtnim bogovom, ki vladajo širnemu nebu. Če pa pridemo na Itako, v domačo deželo, bomo Heliju Hiperionu brž postavili bogat tempelj in vanj položili mnogo lepih dragocenih darov.

Če pa se razjezi zaradi goveda z visokimi rogovi in hoče uničiti ladjo ter se mu pridružijo drugi bogovi, raje enkrat odprem usta valu in izgubim življenje, kakor da se dolgo mučim na samotnem otoku.«

Tako je govoril Evriloh in drugi tovariši so mu pritrjevali. Takoj so prignali najboljše Helijeve krave iz bližine, saj so se nedaleč od temnokljune ladje pasle lepe širokočele krave z zavitimi rogovi. Stopili so okoli njih in molili k bogovom, potem ko so natrgali nežnega listja z visokega hrasta; na ladji z lepimi klopmi namreč niso imeli belega ječmena.

Ko so odmolili, živali zaklali in odrli, so izrezali stegenske kosti in jih prekrili z maščobo v dveh plasteh, nanje pa položili kose surovega mesa.

Tudi vina niso imeli, da bi ga izlili na goreče darove, temveč so darovali vodo in pekli vso drobovino. Ko so stegenske kosti zgorele in so pojedli drobovino, so preostalo meso razkosali in ga nataknili na ražnje.

Tedaj je sladek spanec zapustil moje veke in odpravil sem se k hitri ladji in morski obali. Ko sem se približal ladji z ukrivljenima bokoma, me je objel sladek vonj po pečeni maščobi.

Zastokal sem in glasno zaklical nesmrtnim bogovom: »Oče Zevs in drugi blaženi bogovi, ki večno živite, res ste me z neusmiljenim spancem uspavali v pogubo!

Tovariši pa so medtem tu skovali strašno dejanje.« Heliju Hiperionu je brž prinesla vest Lampetija v dolgi obleki, da smo mu pobili govedo.

Z jeznim srcem je takoj spregovoril nesmrtnim: »Oče Zevs in drugi blaženi bogovi, ki večno živite, kaznujte tovariše Odiseja, Laertovega sina, ki so mi v objestnosti pobili govedo! Ob njem sem se radoval, kadar sem se vzpenjal na zvezdnato nebo in kadar sem se spet z neba obračal proti zemlji.

Če mi ne bodo dali primernega povračila za govedo, bom sestopil v Had in svetil med mrtvimi.« Zevs, zbiralec oblakov, mu je odgovoril: »Helij, ti le sveti med nesmrtnimi in smrtnim ljudem na rodovitni zemlji; njihovo hitro ladjo pa bom kmalu z bleščečo strelo razbil na drobne kose sredi vinsko temnega morja.«

To sem slišal od Kalipso z lepimi lasmi; ona pa je rekla, da je sama slišala od glasnika Hermesa. Ko sem prišel dol k ladji in morju, sem stopal od enega do drugega in jih grajal, toda nobenega izhoda nismo mogli več najti: krave so bile že mrtve.

Tedaj so jim bogovi pokazali čudežna znamenja: kože so lezle po tleh, meso na ražnjih pa je mukalo, tako pečeno kakor surovo; oglašalo se je kakor govedo.

Šest dni so se nato moji zvesti tovariši gostili z najboljšimi Helijevimi kravami, ki so jih prignali. Ko pa je Zevs, Kronosov sin, prinesel sedmi dan, je veter, ki je divjal v viharju, ponehal. Brž smo se vkrcali in odpluli na širno morje, postavili jambor in razpeli bela jadra.

Ko smo zapustili otok in ni bilo več videti nobene druge dežele, temveč le nebo in morje, je Kronosov sin postavil temen oblak nad izvotljeno ladjo in morje je pod njim potemnelo.

Ni dolgo plula, saj je brž privršal tuleči Zefir, ki je divjal z močnim viharjem. Sunek vetra je pretrgal obe sprednji oporni vrvi jambora; jambor je padel nazaj in vsa oprema se je zgrudila na dno ladje. Na krmi je jambor udaril krmarja po glavi in mu zdrobil vse kosti lobanje. Kakor potapljač je padel s ploščadi in ponosna duša mu je zapustila kosti.

Hkrati je Zevs zagrmel in treščil v ladjo s strelo. Vsa se je stresla pod udarcem Zevsove strele in se napolnila z žveplenim dimom; tovariši so popadali z nje.

Kakor morske vrane so okoli črne ladje plavali na valovih; bog jim je odvzel vrnitev. Jaz pa sem se pomikal po ladji, dokler ni val odtrgal bokov od gredlja, ki ga je nato golega nosilo morje, in zlomil jambora ob gredelj. Okoli jambora je bila še zadnja oporna vrv, izdelana iz volovske kože; z njo sem povezal oboje, gredelj in jambor, sedel nanju in se prepustil pogubnim vetrovom.

Tedaj je Zefir nehal divjati v viharju, a takoj je privršal Not in mojemu srcu prinesel novo gorje, da bi se moral še enkrat soočiti s pogubno Haribdo.

Vso noč me je nosilo in ob sončnem vzhodu sem prišel do Skiline pečine in strašne Haribde. Ta je prav tedaj goltala slano morsko vodo; jaz pa sem se pognal visoko proti veliki divji smokvi, se je oprijel in visel na njej kakor netopir. Nikjer nisem mogel ne trdno opreti nog ne splezati više; korenine so bile daleč spodaj, veje pa so visele visoko, dolge in velike, in senčile Haribdo.

Trdovratno sem se držal, dokler ni spet izbruhala jambora in gredlja. Dolgo sem hrepenel po njiju, preden sta se pojavila. Ob uri, ko mož vstane z zborovanja in gre k večerji, potem ko je razsodil mnoge spore pravdajočih se mož, sta se iz Haribde pokazala oba kosa lesa.

Spustil sem roke in noge ter se od zgoraj vrgel navzdol; s pljuskom sem padel med dolga bruna, sedel nanju in z rokami veslal.

Oče ljudi in bogov ni dovolil, da bi me Skila spet opazila, saj tedaj ne bi ušel strmi pogubi. Od tam me je nosilo devet dni, deseto noč pa so me bogovi prignali na otok Ogigijo, kjer prebiva Kalipso z lepimi kitami, strašna boginja s človeškim glasom, ki me je ljubila in negovala. A čemu ti pripovedujem o tem?

Saj sem ti že včeraj v tvoji hiši pripovedoval, tebi in tvoji plemeniti ženi. Zoprno mi je znova pripovedovati, kar sem že jasno povedal.«