Semela in Bakhovo rojstvo

Besedilo

Semela in Bakhovo rojstvo

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Mnenja so deljena: nekaterim se je zdela boginja preveč nasilna, drugi jo hvalijo in pravijo, da je ravnala vredno svoje stroge deviške čistosti; obe strani najdeta razloge zase. Le Jupitrova žena ne govori toliko o tem, ali dejanje graja ali odobrava, temveč se veseli nesreče rodu, ki izvira od Agenorja, in sovraštvo, ki ga je nakopičila do tirske tekmice, prenaša na njene sorodnike. In glej, prejšnjemu razlogu se pridruži nov: boli jo, da je Semela noseča od semena mogočnega Jupitra. Ko že razvezuje jezik za prepir,

reče: »Kaj sem sploh dosegla z vsemi temi prepiri? Njo samo moram napasti, njo samo bom pogubila, če me upravičeno imenujejo najvišja Junona, če se spodobi, da v desnici držim žezlo, okrašeno z dragulji, če sem kraljica in Jupitrova sestra in žena — sestra prav gotovo. A menda ji zadošča skrivna ljubezen in le za kratek čas skruni najino zakonsko posteljo: zdaj še zanosi — samo tega je manjkalo! V polnem trebuhu nosi očiten dokaz pregrehe in hoče postati mati zgolj po Jupitru, kar je meni komaj uspelo: tako zelo zaupa svoji lepoti.

Poskrbela bom, da jo ta prevara; nisem Saturnova hči, če je njen Jupiter ne pogubi in ne pahne v stigijske vode.« Po teh besedah vstane s prestola in skrita v rumenorjavem oblaku pride pred Semelin prag. Oblaka ne odgrne, dokler se ne preobrazi v starko: sence si osivi, kožo razorje z gubami in sključeno telo premika s tresočim se korakom; tudi glas si postara, in videti je kakor sama Beroa, Semelina dojilja iz Epidavra.

Ko torej spretno naveže pogovor in po dolgem pomenkovanju prideta do Jupitrovega imena, zavzdihne in reče: »Želim si, da bi bil res Jupiter; vendar se bojim vsega: mnogi so pod imenom bogov legli v postelje čednih žena. A tudi to, da je Jupiter, ni dovolj: naj ti da dokaz ljubezni, če je res pravi. Prosi ga, naj te objame v vsej veličini in podobi, v kakršni ga sprejema vzvišena Junona, in naj si prej nadene znamenja svojega veličastva.« S takimi besedami je Junona pregovorila nič hudega slutečo Kadmovo hčer. Ta prosi Jupitra za dar, ne da bi povedala, kateri.

Bog ji reče: »Izberi; ničesar ti ne bom odrekel. Da mi boš še bolj verjela, naj bo priča tudi božanstvo stigijske reke: njega se bogovi bojijo in on je njihov bog.« Semela, vesela lastne nesreče, preveč vplivna in obsojena na pogubo zaradi ljubimčeve ustrežljivosti, reče: »Kakršen si, ko te Saturnova hči navadno objema, kadar se združita v ljubezni, tak se daj tudi meni.« Bog ji je hotel zapreti usta, a prenagljene besede so že ušle v zrak.

Zastokal je; ni namreč mogla vzeti nazaj svoje želje, niti on svoje prisege. Zato se v globoki žalosti vzpne v visoki eter in s pogledom pritegne oblake, ki mu sledijo; doda jim nalive in bliske, pomešane z vetrovi, grmenje in strelo, ki ji ni mogoče ubežati. Vendar skuša, kolikor le more, zmanjšati svojo moč; ne oboroži se z ognjem, s katerim je pokončal storokega Tifoeja: v njem je preveč divje sile.

Obstaja druga, šibkejša strela, ki ji je roka Kiklopov dala manj srditosti in plamena, manj jeze; bogovi ji pravijo drugo orožje. To vzame in vstopi v Agenorjevo hišo. Smrtno telo ni preneslo nebeškega hrumenja in je zgorelo od ljubezenskih darov. Še nedonošenega otroka iztrgajo iz materinega telesa in ga, nežnega — če gre verjeti —, všijejo očetu v stegno, kjer dopolni čas, ki bi ga moral prebiti v materi.

Materina sestra Ino ga skrivaj neguje v prvi zibelki; nato ga izročijo nimfam iz Nise, ki ga skrijejo v svojih votlinah in ga hranijo z mlekom.