Prevod

Nekega dne se je Abu Nuwas sprehajal po Bagdadu in zagledal hišo, nad vhodom katere je pisalo: »Jej in pij, veseli se in zabavaj, le ne sprašuj, kaj se je zgodilo!« Abu Nuwas je pogledal proti hiši in si rekel: »Pa pojdimo pogledat.« Povzpel se je po stopnicah in gospodar ga je veselo sprejel. Sedel je na stol in videl, da je v dvorani vse pripravljeno za zabavo: tam so bile piščali in oboe, lutnje in rebabi, trobente in citre. Nato je zagledal lepo psico, okrašeno z zlatom in z zlato ovratnico, ki je sedela na naslanjaču, na svilenih blazinah. Prinesli so mu prvo čašo in nato še drugo; pil je in postal dobre volje. Tedaj je gospodar hiše ukazal: »Pripeljite jo!« Privedli so mlado žensko, zvezano tako, da ji je bila glava prosta. Postavili so jo sredi prehoda in vsak, ki je šel mimo, jo je udaril s palico.

Abu Nuwas se je obrnil h gospodarju in vprašal: »Kaj je storila ta ženska?« Ta je zavpil: »Primite ga!« Zgrabili so ga in mu prisolili dvesto udarcev z bičem. Abu Nuwas je vstal, očiščen vseh grehov, in odšel domov. Dva ali tri dni si je zdravil rane. Ko je okreval, je sam pri sebi sklenil: »Če v to ne spravim še ar-Rašida in Džafarja, naj ne bom več Abu Nuwas!« Nekega dne, ko so se državni posli končali in se je Džafar odpravljal domov, se mu je pridružil Abu Nuwas in mu rekel: »Pojdiva tod.« Namenoma ga je peljal mimo tiste hiše. Zagledala sta napis nad vrati in ga prebrala. Ko ga je Džafar prebral, je dregnil Abu Nuwasa in vprašal: »Kaj pomeni ta napis?« Ta mu je odvrnil: »Čemu sprašuješ mene? Saj si prebral in videl, kaj piše.« Džafar in Abu Nuwas sta se povzpela v nadstropje. Njunega prihoda se je razveselil gospodar

hiše. Prinesli so jima kavo in pijačo; pila sta, se opila in zabavala. Džafar se je razgledal in opazil psico na častnem mestu, potem pa še mlado žensko, vrženo na tla, ki jo je udaril vsak, kdor je prišel ali odšel. Obrnil se je h gospodarju in vprašal: »Kaj je storilo to nesrečno bitje?« Ta je zavpil: »Je kdo tukaj? Primite ga!« Zgrabili so ga in mu dali dvesto udarcev kakor Abu Nuwasu. S palicami so mu tako razmesarili meso, da je odšel ves polomljen in se zvijal v smrtnih mukah. Ko sta prišla ven, je vprašal: »Zakaj si me, Abu Nuwas, pripeljal sem, da so me pretepli? Kaj sem ti storil?« Ta mu je odgovoril: »Nesreče in obglavljenja so že vnaprej določeni. Če ne bi spraševal, ne bi bil tepen. Zakaj bi jih dobil samo jaz? Kaj ne bi mogel še ti z menoj? Nocoj pa pripeljeva še ar-Rašida, da jih bo dobil tudi on.« Odšla sta in poiskala ar-Rašida. »Pridi, gospod,« sta rekla, »pojdimo malo na sprehod.« Ar-Rašid se je preoblekel, da ga ne bi prepoznali. Ko so prišli pred hišna vrata, so dvignili pogled in zagledali napis.

Ar-Rašid se je obrnil k Džafarju in vprašal: »Kaj pomeni ta napis?« Ta mu je odgovoril: »Prav na to vas opozarja, gospod!« Povzpeli so se po stopnicah. Ko je gospodar zagledal ar-Rašida, ga je prepoznal; vstal je, mu odstopil svoj najimenitnejši stol in ga posadil na častno mesto. Sedel je k njemu, čaša je zakrožila in strune so zapele. Ar-Rašid je opazil psico na častnem mestu in mlado žensko, ki so jo tepli. Ni se mogel zadržati in je vprašal gospodarja: »Kaj je storilo to nesrečno bitje, da mora prenašati toliko udarcev?« Ta mu je odgovoril: »Ti si vladar pravovernih in ne morem te pretepsti kakor tvoja prijatelja. Toda hvala Bogu, da te je pripeljal k meni! Nisem mogel priti na dvor, da bi se ti pritožil in pred vsemi ljudmi razkril svojo sramoto. Tukaj razsodi med menoj in njo! To je moja sestrična. Od malega sva odraščala v isti hiši. Poročil sem se z njo in vse, kar sem imel, porabil zanjo. Nekega dne sem sedel v svoji prodajalni, potem pa sem se vrnil domov. Ko sem stopil v hišo, sem jo našel v postelji s temnopoltim sužnjem. Zgrabil sem ga in spoprijela sva se. Podrl sem ga na tla in mu hotel zvezati roke, a tedaj je prišla ona, me vrgla na hrbet in skupaj sta me zgrabila ter zvezala. Nato sta pred mojimi očmi nadaljevala svoje početje, jaz pa sem ležal zvezan. Gledal sem ju, dokler se nista opila in zaspala. Tedaj je prišla ta psica, ki mi je tako ljuba, in začela gristi vezi. Grizla jih je toliko časa, da jih je pretrgala in me osvobodila. Zgrabil sem sužnja in ga zaklal, njo pa sem obdržal tukaj in jo mučil, dokler te ni Bog pripeljal k meni. Zdaj si jo videl: razsodi med nama!« Ar-Rašid jo je pogledal in rekel: »To žensko je treba kamenjati!«