Pripoved o preroku in jezdecu

Besedilo

Pripoved o preroku in jezdecu

Pripovedujejo, da je neki prerok častil Boga na visoki gori, pod katero je tekel studenec. Podnevi je sedel na vrhu gore, kjer ga ljudje niso mogli videti, se spominjal vzvišenega Boga in opazoval ljudi, ki so prihajali k studencu. Nekega dne je tako sedel in gledal proti studencu, ko je zagledal jezdeca, ki je prijezdil, stopil s konja in odložil mošnjo, ki mu je visela okoli vratu. Odpočil si je, se napil vode in odšel, mošnjo z dinarji pa pustil za seboj. Tedaj je k studencu prišel drug mož, pobral mošnjo z denarjem, se napil vode in neovirano odšel. Za njim je prišel drvar, ki je na hrbtu nosil težak sveženj drv, in sedel k studencu, da bi se napil. Tedaj se je ves iz sebe vrnil prvi jezdec in vprašal drvarja: »Kje je mošnja, ki je ležala tukaj?« Ta je odgovoril: »Nič ne vem o njej.« Jezdec je izvlekel meč, udaril drvarja in ga ubil. Preiskal mu je obleko, a ni ničesar našel, zato ga je pustil in šel svojo pot. Prerok pa je rekel: »Gospod, eden je vzel tisoč dinarjev, drugi pa je bil po nedolžnem ubit.« Bog mu je razodel: »Posveti se čaščenju, kajti urejanje sveta ni tvoja stvar. Oče tega jezdeca je očetu moža, ki je vzel mošnjo, nasilno odvzel tisoč dinarjev, zato sem sinu omogočil, da je dobil očetov denar. Drvar pa je ubil očeta tega jezdeca, zato sem sinu omogočil, da se je maščeval.« Prerok je tedaj rekel: »Ni boga razen tebe! Slava ti! Ti poznaš vse skrito.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in nehala je pripovedovati, kar ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila 479. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je prerok, ko mu je Bog razodel, naj se posveti čaščenju, in mu pojasnil resnico o dogodku, rekel: »Ni boga razen tebe! Slava ti! Ti poznaš vse skrito.« O tem je nekdo zložil te verze:

Prerok je videl, kar se je zgodilo, in spraševal, kaj se za tem je skrilo. Ko uzrl je, česar ni razumel, je rekel: »Gospod, zakaj je nedolžni umrl? Ta je brez truda prišel do bogastva, čeprav je sprva kazal lice siromaka; oni pa je izgubil svoje življenje, ne da bi storil greh, o Stvarnik ljudi!« »Denar je bil last očeta moža, ki si ga videl priti; zdaj ga je sin dobil v dediščino, brez težav. Drvar pa je ubil očeta jezdeca in sin se mu je maščeval, ko mu je prišel v roke. Pusti to, naš služabnik, kajti v našem ravnanju s stvarstvom je skrivnost, ki je še tako ostro oko ne uzre. Sprejmi naše sodbe in se ukloni našemu veličastvu, kajti po naši sodbi prihajata blaginja in nesreča.«