Prevod

Nekoč, v davnih časih, je upokojeni cesar Yōzei prebival v dvorcu severno od cesarske palače, zahodno od Nishinotoina in vzhodno od Aburanokōjija. V tem kraju je strašilo. Ob velikem ribniku je stal ribiški paviljon in v njem je neke noči spal stražar. Okoli polnoči ga je nekdo z drobceno, koščeno roko začel narahlo božati po obrazu. Stražarju je postalo tesnobno; izvlekel je meč in z drugo roko zgrabil prikazen. Pred njim je stal starec v bledo rumenih oblačilih, ves beden in pomilovanja vreden. Spregovoril je: »Jaz sem nekdanji gospodar tega kraja, mlajši brat Urashime. Tu prebivam že od davnih dni, več kakor tisoč dvesto let. Prosim te, prizanesi mi. Postavi mi tu svetišče in me časti, pa vas bom varoval na vse mogoče načine.« Stražar mu je odgovoril: »O tem ne morem odločiti sam. Najprej moram povedati upokojenemu cesarju.« Tedaj je starec vzkliknil: »Kakšne besede, ti zoprnež!« Trikrat zapored ga je brcnil visoko v zrak, da je bil ves mlahav in polomljen, nato pa razprl usta in ga požrl, ko je priletel navzdol. Še hip prej se je zdel velik kakor navaden človek, potem pa je na mah zrasel v neznansko velikansko postavo in stražarja pogoltnil v enem samem grižljaju.