Prevod

Kakršna je moja modrost, tvoja je dvakrat tolikšna.

Ne ljubimca ne moža nimaš več; kaj gledaš, gola ženska?

Opica je vprašala: »Kako se je to zgodilo?« Krokodil je povedal: 12. zgodba, zgodba o kmetu in njegovi ženi. V nekem kraju sta živela kmet in njegova žena. Ker je bil mož že star, so ženine misli nenehno uhajale k drugim moškim in nikakor ni mogla obstati doma. Hodila je naokrog in iskala tuje moške. Nekoč jo je opazil slepar, ki se je preživljal s krajo tujega premoženja, in ji na samem rekel: »Lepa moja! Žena mi je umrla, ob pogledu nate pa me muči ljubezensko hrepenenje. Nakloni mi torej svojo ljubezen.« Odgovorila mu je: »Dragi! Če je tako, vedi, da ima moj mož veliko premoženja. Ker je star, se komaj še premika. Vzela bom njegov denar in prišla k tebi, da bova skupaj odšla drugam in po mili volji uživala v ljubezenskih radostih.«

Rekel je: »Tudi meni je to po volji. Ob zori pridi čim prej na ta kraj, da odideva v kako prijetnejše mesto in skupaj užijeva življenje.«

Privolila je, se nasmejana vrnila domov in ponoči, ko je mož trdno spal, pobrala vse premoženje. Ob zori je pohitela na dogovorjeno mesto. Slepar jo je poslal predse in z naglim korakom krenil proti jugu. Ko sta prehodila približno dve jojani, sta prišla do reke. Ob pogledu nanjo je slepar pomislil: »Kaj naj počnem s to žensko, ki je že na koncu mladosti? Poleg tega utegne kdo priti za njo, kar bi mi nakopalo veliko nesrečo. Najbolje bo, da ji vzamem premoženje in odidem.«

Ko se je tako odločil, ji je rekel: »Draga! To veliko reko je zelo težko prečkati. Najprej bom prenesel denar na drugi breg in se vrnil. Potem te bom vzel na hrbet in te brez težav prenesel čez.«

Rekla je: »Dragi, stori tako.« In mu izročila vse premoženje.

Nato ji je rekel: »Ljuba, izroči mi še spodnje in zgornje oblačilo, da boš lahko brez skrbi šla skozi vodo.« Ko je to storila, je slepar vzel denar in obe oblačili ter odšel, kakor je nameraval. Ona pa je vsa zaskrbljena sedla na peščeni rečni breg in si z obema rokama objela vrat. Medtem je prišla šakalka s kosom mesa v gobcu. Ozrla se je naokrog in zagledala veliko ribo, ki je skočila iz reke in obležala na suhem. Spustila je kos mesa in se pognala proti ribi. V tistem hipu se je nekaj spustilo z neba in planilo proti njemu. Z neba je priletel jastreb, pograbil kos mesa in spet vzletel. Riba pa je zagledala šakalko in se vrnila v reko. Ob pogledu na šakalko je zdrsnila nazaj v vodo. Ko je šakalka, ki se je zaman trudila, strmela za jastrebom, ji je gola ženska z nasmeškom rekla:

»Jastreb ti je odnesel meso, riba pa je ušla v vodo.

Ne ribe ne mesa nimaš več; kaj gledaš, šakalka?«

»Prijatelj mi je postal sovražnik, moja ljuba žena je mrtva,

moj dom pa je zasedel drug. Kaj me še čaka?«

Ali kakor pravi pregovor:

»Na rano padajo vedno novi udarci; ko zmanjka hrane, se ogenj v želodcu razplamti.

V nesreči vznikajo sovraštva: vse to doleti človeka, kadar mu usoda obrne hrbet.«

»Kaj naj torej storim? Naj se spopadem z njim? Naj ga z mirnimi besedami prepričam, da zapusti moj dom? Naj uporabim razdor ali darila? Ali pa naj vprašam svojo prijateljico opico? Saj je rečeno:

Kdor se, preden kaj stori, posvetuje z modrimi učitelji, ki mu želijo dobro,

pri nobenem opravilu ne naleti na oviro.«

Ko je tako premislil, je znova vprašal opico, ki je sedela na drevesu džambu: »Prijateljica! Poglej, kakšna nesreča me je doletela. Zdaj mi je še dom zasedel močnejši krokodil. Zato sem prišel k tebi po nasvet. Povej mi, kaj naj storim. Katero sredstvo naj uporabim: spravo ali katerega od drugih načinov?«

Odgovorila mu je: »Nehvaležnež, hudobnež! Zakaj spet hodiš za menoj, čeprav sem ti prepovedala? Takemu bedaku ne bom dajala nasvetov.«

Ko je krokodil to slišal, je rekel: »Prijateljica! Res sem se pregrešil, a spomni se najinega nekdanjega prijateljstva in mi daj dober nasvet.«

Opica je rekla: »Ničesar ti ne bom svetovala. Na ženino besedo si me odpeljal, da bi me vrgel v morje. To ni bilo prav. Čeprav je žena človeku ljubša od vsega sveta, zaradi njenih besed vendar ne meče prijateljev in sorodnikov v morje. Bedak! Že prej sem ti povedala, da te bo tvoja neumnost pogubila, kajti:

Kdor iz prevzetnosti ne posluša nasveta dobrih ljudi,

hitro propade kakor kamela z zvoncem.«

Krokodil je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Opica je povedala: 13. zgodba, zgodba o kolarju Ujjvalaki. V nekem kraju je živel kolar po imenu Ujjvalaka. Pestila ga je huda revščina, zato je razmišljal: »Oh, prekleta revščina, ki se je naselila v naši hiši! Vsakdo se lahko posveča svojemu delu, le moja obrt v tem kraju nič ne velja. Vsi imajo že stare štirinadstropne hiše, jaz pa tu nimam dela. Kakšna korist je torej od tega, da sem kolar?« S temi mislimi je zapustil domači kraj. Ko je ob sončnem zahodu prišel v gozd, je v temni, votlini podobni goščavi zagledal kamelo, ki se je ločila od črede in so jo mučile porodne bolečine. Vzel je kamelo z mladičem in se odpravil proti domu. Ko je prispel, jo je privezal z vrvjo. Nato je vzel ostro sekiro in odšel na pobočje, da bi ji prinesel mladih vej. Nasekal je veliko svežih, nežnih poganjkov, si jih naložil na glavo in jih stresel prednjo. Počasi jih je pojedla. Ker se je hranila z mladim zelenjem, se je iz dneva v dan bolj redila. Tudi mladič je zrasel v veliko kamelo. Kolar je vsak dan molzel kamelo in z njenim mlekom preživljal svojo družino. Ker je imel mladiča zelo rad, mu je okoli vratu privezal velik zvonec. Nato je pomislil: »Oh, čemu bi se mučil z drugimi težaškimi opravili? Že z rejo kamel se je moji družini dobro godilo. Zakaj bi se ukvarjal s čim drugim?«

Ko je tako premislil, je stopil v hišo in rekel ženi: »Ljuba! To je dober posel. Če se strinjaš, si bom pri kakem bogatašu izposodil nekaj denarja in odšel v deželo Gurjara kupit še eno kamelo. Ti pa medtem skrbno pazi na ti dve, dokler se ne vrnem z novo.« Odšel je torej v deželo Gurjara, kupil kamelo in jo pripeljal domov. Kaj bi dolgovezili? Tako uspešno je gospodaril, da se mu je nabralo veliko kamel in mladičev. Ko je imel že veliko čredo, je najel pastirja in mu za letno plačilo dajal po enega mladiča. Poleg tega mu je dovolil, da je vse leto pil mleko, kolikor ga je želel. Tako je kolar srečno živel in se ves čas ukvarjal s prodajo kamel in njihovih mladičev. Kamele so hodile na pašo v gozd ob mestu. Do sitega so se najedle nežnih ovijalk, pile iz velikega jezera in se zvečer počasi, brezskrbno vračale domov. Prvi mladič pa je bil tako prevzeten, da je vselej zaostajal in se čredi pridružil šele pozneje. Druge kamele so govorile: »Kako nespametna je ta kamela! Loči se od črede, ostaja zadaj in prihaja za nami z zvoncem, ki glasno cinglja. Če naleti na kako zver, bo gotovo umrla.« Ko je nekoč hodila po gozdu, je lev zaslišal zvonec in prišel pogledat. Zagledal je čredo kamel in mladičev, ki je odhajala. Le ena kamela je ostala zadaj, se igrala in obirala ovijalke, medtem ko so druge že pile vodo in se vrnile domov. Ko je naposled prišla iz gozda in se ozrla na vse strani, ni našla poti in ni vedela, kam naj gre. Ločena od črede je počasi hodila naprej in glasno zvonila. Lev je sledil temu zvoku, jo prehitel in se tiho skril. Ko je kamela prišla blizu, je planil nanjo, jo zgrabil za vrat in ubil. ***********************************************************************

Zato pravim: »Kdor ne posluša nasveta dobrih ljudi« (74) in tako naprej.

Ko je krokodil to slišal, je rekel:

»Ljudi, ki drugim dajejo nasvete in jim želijo dobro,

ne doleti nesreča ne na tem ne na onem svetu.

Zato mi, čeprav sem nehvaležen, vendarle izkaži milost in mi svetuj. Saj je rečeno:

Kakšna je zasluga tistega, ki je dober le do svojih dobrotnikov?

Kdor je dober tudi do tistih, ki mu škodujejo, tega dobri ljudje imenujejo resnično dobrega.«

Ko je opica to slišala, je rekla: »Prijatelj! Če je tako, pojdi tja in se spopadi z njim. Saj je rečeno:

Če padeš, prideš v nebesa; če preživiš, dobiš dom in slavo.

Bojevniku sta namenjeni dve neprecenljivi nagradi.

Močnejšega pridobi s pokornostjo, junaka z razdorom,

slabotnejšega z majhnim darilom, enako močnega pa premagaj s pogumom.«

Krokodil je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Opica je povedala: 14. zgodba, zgodba o šakalu Mahācaturaki. V neki deželi je živel šakal po imenu Mahācaturaka. Nekoč je v gozdu našel slona, ki je poginil naravne smrti. Hodil je okoli njega, a njegove trde kože ni mogel predreti. Tedaj je med potepanjem sem in tja prišel mimo lev. Ko ga je šakal zagledal, je sklonil glavo do tal, sklenil prednje tace in ponižno rekel: »Gospodar! Tvoj služabnik sem in zate stražim tega slona. Blagovoli ga pojesti.«

Ko je lev videl, kako se mu priklanja, je rekel: »Poslušaj! Nikoli ne jem živali, ki jo je ubil kdo drug. Tega slona ti milostno prepuščam.«

Šakal je veselo odgovoril: »Tako se spodobi gospodarju ravnati s svojimi služabniki. Saj je rečeno:

Plemenit človek tudi v najhujši stiski zaradi svoje čiste narave ne opusti gosposkih vrlin.

Tudi školjka ne izgubi beline, čeprav jo ogenj ožge in nato ugasne.«

Ko je lev odšel, je prišel tiger. Šakal ga je zagledal in pomislil: »Oh! Enega nevarnega obiskovalca sem odpravil s ponižnostjo. Kako naj se zdaj znebim tega? Gotovo je pogumen. Brez razdora ga ne bo mogoče obvladati. Saj je rečeno:

Kjer ni mogoče uporabiti sprave ali daril,

je treba zasejati razdor, saj ta spravi druge pod našo oblast.

Poleg tega je mogoče z razdorom obvladati celo tistega, ki ga krasijo vse vrline. Saj je rečeno:

Tudi biser, brezhiben, lepo zaobljen in čudovit,

se znajde na vrvici, ko ga predrejo skozi sredino.«

Ko je tako premislil, je stopil tigru naproti, ponosno dvignil vrat in mu vznemirjeno rekel: »Stric! Kako to, da si prišel naravnost v žrelo smrti? Tega slona je ubil lev. Mene je postavil za stražarja, sam pa se je šel kopat v reko. Pred odhodom mi je naročil: ‘Če pride sem kak tiger, mi moraš to na skrivaj sporočiti, da bom ta gozd očistil tigrov. Nekoč je namreč neki tiger v moji odsotnosti pojedel slona, ki sem ga ubil, in mi pustil le ostanke. Od tistega dne sem besen na vse tigre.’«

Ko je tiger to slišal, je prestrašeno rekel: »Nečak! Prizanesi mi in mi reši življenje. Tudi če lev pride šele čez dolgo časa, mu nikar ne povej, da sem bil tukaj.« S temi besedami je naglo pobegnil.

Ko je tiger odšel, je prišel leopard. Šakal ga je zagledal in pomislil: »Ta lisasti maček ima močne podočnike. Poskrbel bom, da bo pretrgal slonovo kožo.« Ko se je tako odločil, mu je rekel: »Nečak! Zakaj te tako dolgo ni bilo na spregled? In zakaj si videti tako lačen? Moj gost si. Tu leži slon, ki ga je ubil lev. Mene je postavil za stražarja. A dokler se ne vrne, se le najej slonovega mesa, potem pa hitro odidi.« Leopard je rekel: »Stric, če je tako, ne potrebujem tega mesa, kajti dokler je človek živ, lahko doživi še sto srečnih dogodkov. Saj je rečeno: ‘Pogoltniti smeš le tisto, kar lahko pogoltneš in nato tudi prebaviš’ (23) in tako naprej. Vsekakor je treba jesti le tisto, kar lahko prebavimo. Zato bom odšel.« Šakal je rekel: »Boječnež! Kar brez skrbi jej. Že od daleč te bom opozoril, ko bo lev prihajal.« Leopard se je lotil slona. Ko je šakal videl, da je predrl kožo, mu je rekel: »Nečak, pojdi! Lev prihaja!« Ob teh besedah je leopard pobegnil daleč proč. Ko je šakal skozi odprtino v koži pojedel nekaj mesa, je prišel drug, silno razjarjen šakal. Videl je, da je prišlek enako močan kot on, in si ponovil verz: »Močnejšega pridobi s pokornostjo, junaka z razdorom« (78). Nato se je pognal proti njemu, ga razmesaril s podočniki in pregnal. Tako je lahko dolgo v miru užival slonovo meso. Tudi ti v boju premagaj sovražnika svoje vrste in ga preženi. Sicer se bo pozneje trdno zasidral in te pogubil. Saj je rečeno:

Pri kravah lahko pričakujemo blagostanje, pri brahmanu asketsko vnemo,

pri ženskah nestanovitnost, od pripadnikov lastne vrste pa nevarnost.

In še:

V tuji deželi je hrane v izobilju in raznovrstnosti, mestne žene pa so popustljive.

Le eno slabost ima tujina: pripadniki tvoje vrste ti nasprotujejo.«

Krokodil je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Opica je povedala: 15. zgodba, zgodba o psu Citrāṅgi. V nekem kraju je živel pes po imenu Citrāṅga. Deželo je za dolgo časa zajela lakota. Ker ni bilo hrane, so psi in druge živali začeli množično poginjati. Citrāṅga, ki mu je lakota že izsušila grlo, je v strahu pred smrtjo odšel v drugo deželo. V nekem mestu je po dobroti žene nekega gospodarja vsak dan prihajal v hišo, jedel najrazličnejše jedi in se dodobra nasitil. Toda ko je stopil iz hiše, so ga od vseh strani obstopili drugi, objestni psi in mu s podočniki razmesarili vse telo. Zato je pomislil: »Oh, boljša je domača dežela, kjer lahko tudi med lakoto živiš v miru in se nihče ne spopada s teboj. Vrnil se bom v svoje mesto.« Tako se je odločil in odšel domov. Ko se je vrnil iz tujine, so ga vsi njegovi vprašali: »Citrāṅga! Povej nam kaj o tuji deželi. Kakšna je? Kaj počnejo ljudje? Kakšna je hrana? In kakšne so tam navade?«

Odgovoril je: »Kaj naj vam povem o tujini?« In izrekel verz: »V tuji deželi je hrane v izobilju in raznovrstnosti, mestne žene pa so popustljive« (83).

Ko je krokodil slišal ta nasvet, se je odločil, da bo tvegal življenje. Poslovil se je od opice in odšel domov. Tam se je spopadel z vsiljivcem, ki je zasedel njegov dom, ga z neomajnim pogumom ubil in si znova pridobil svoje bivališče. Nato je še dolgo srečno živel. Prav je rečeno:

»Kaj koristi bogastvo, pridobljeno brez poguma, zgolj po sreči lenuha?

Saj tudi srna jé travo, ki ji jo nakloni usoda.«

Tako se končuje četrta knjiga z naslovom Izguba pridobljenega v Pañcatantri, ki jo je sestavil častiti Viṣṇuśarman.

********************************************************************* Peta knjiga: Nepremišljena dejanja. Zgodba o beraškem menihu.