Prevod

Nekoč se je opica spoprijateljila z morskim psom. Ob globoki vodi je raslo veliko drevo, imenovano mkuyu, divja smokva; polovica njegovih vej je segala nad kopno, polovica pa nad morje. Opica je vsak dan prihajala jest smokve, njen prijatelj morski pes pa je čakal pod drevesom. »Vrzi še meni kaj hrane, prijateljica moja,« jo je prosil. In opica mu je metala sadeže dan za dnem, mesec za mesecem.

Nekega dne je morski pes rekel opici: »Toliko dobrega si mi že storila. Rad bi, da greva k meni domov, da ti povrnem dobroto.« Opica mu je odvrnila: »Kako naj grem s teboj? Me, kopenske živali, ne hodimo v vodo.« Rekel ji je: »Nesel te bom, niti kaplja vode se te ne bo dotaknila.« Pa je rekla: »Pojdiva.«

Odpravila sta se in prišla do polovice poti. Tedaj je morski pes rekel: »Prijateljica moja, povedal ti bom resnico.« »Povej,« je odvrnila. Rekel je: »Tam pri nas, kamor sva namenjena, je naš sultan hudo bolan. Povedali so nam, da ga lahko ozdravi le opičje srce.« Opica mu je odvrnila: »Ni bilo prav, da mi tega nisi povedal že tam pri drevesu.« Morski pes jo je vprašal: »Kako to misliš?«

Opica je pomislila: »Z menoj je konec. Zdaj si moram izmisliti laž, morda me reši.« Morski pes jo je vprašal: »Zakaj molčiš in nič ne rečeš?« Odvrnila mu je: »Saj nimam kaj reči. Ko bi mi bil vsaj povedal že tam, da bi lahko vzela srce s seboj!« Morski pes jo je vprašal: »Ali torej tvojega srca ni tukaj?«

»Mar ne veš, kako je pri nas? Kadar gremo naokrog, pustimo srca na drevesih in hodimo le s telesi. Toda saj mi ne boš verjel. Rekel boš, da sem se prestrašila. Zato kar pojdiva k vam, pa me zakolji in poglej, ali boš našel moje srce.«

Morski pes ji je verjel in rekel: »Vrniva se torej, da vzameš svoje srce.« Opica mu je odvrnila: »Ne, nočem. Kar k vam pojdiva.« Pa ji je rekel: »Najprej se vrniva, da vzameš srce, potem pa bova šla naprej.«

Opica je pomislila: »Najbolje bo, da grem z njim nazaj do drevesa. Ko bom enkrat tam, bom že vedela, kaj storiti.« Vrnila sta se do drevesa in opica je splezala nanj. »Počakaj me tukaj, morski pes,« mu je rekla. »Grem po srce, da bova lahko odšla.«

Splezala je više, sedla in obmolknila. Morski pes jo je poklical. Ni se oglasila. Spet jo je poklical in rekel: »Pojdiva!« Opica mu je odvrnila: »Kam pa?« »K meni domov,« je rekel. »Ali si znorel?« ga je vprašala. Morski pes je vprašal: »Kako to misliš?« Opica mu je rekla: »Ali me imaš za pralčevo oslico?« Morski pes jo je vprašal: »Kakšno pralčevo oslico?« Odvrnila mu je: »Tisto, ki ni imela ne srca ne ušes.« Morski pes jo je vprašal: »Kakšna pa je zgodba o pralčevi oslici? Povej mi, prijateljica, da bom razumel.«

Pa mu je povedala: »Neki pralec je imel oslico in jo je imel zelo rad. Oslica je pobegnila v divjino in ostala tam toliko časa, da je pralec že pozabil nanjo. V divjini se je prav lepo zredila.

Mimo je prišel zajec, zagledal oslico in sline so se mu pocedile. Rekel si je: »Tole meso je pa lepo rejeno.« Odšel je k levu in mu povedal zanjo. Lev je ravno prebolel bolezen in je bil zelo shujšan. Zajec mu je rekel: »Jutri ti pripeljem žival, da se bova najedla mesa.« »Prav,« je odvrnil lev.

Zajec se je odpravil v divjino in poiskal oslico. Rekel ji je: »Poslali so me, da te zasnubim.« »Za koga?« ga je vprašala. »Za leva,« ji je odgovoril. Oslica je privolila in bila vsa srečna. Zajec ji je rekel: »No, pa pojdiva.«

Odpravila sta se in prišla k levu. Lev ju je pozdravil in sedla sta. Zajec je pomežiknil levu in mu rekel: »Tvoje meso je že tu, jaz pa zdaj grem.« Oslici pa je dejal: »Na potrebo grem. Vidva z možem pa medtem malo pokramljajta.«

Lev se je pognal nanjo in spopadla sta se. Oslica ga je silovito obrcala, on pa jo je večkrat oprasnil s kremplji. Oslica je podrla leva in pobegnila nazaj v divjino. Ko se je zajec vrnil, ga je vprašal: »No, lev, si jo ujel?« Odgovoril mu je: »Nisem je ujel. Zbrcala me je in pobegnila. Tudi jaz sem ji zadal veliko ran, vendar nisem imel dovolj moči.« Zajec mu je rekel: »Le potrpi.«

Minilo je veliko dni. Oslici so se rane zacelile, levu pa so se povrnile moči. Zajec je prišel k njemu in ga vprašal: »Kaj praviš zdaj? Naj ti pripeljem tvoje meso?« Lev mu je odvrnil: »Kar pripelji jo, pretrgal jo bom na dvoje.«

Zajec je odšel v divjino. Oslica ga je lepo sprejela in ga vprašala, kaj je novega. Rekel ji je: »Tvoj ženin te kliče.« Oslica mu je odvrnila: »Zadnjič, ko si me odpeljal tja, me je hudo razmesaril s kremplji. Zdaj me je strah.«

Zajec ji je rekel: »Saj ni bilo nič hudega. Tako se pač levi pogovarjajo.« Pa je rekla: »No, potem pa pojdiva.« Odpravila sta se in prišla k levu. Brž ko jo je lev zagledal, je planil nanjo in jo pretrgal na dvoje.

Ko je prišel zajec, mu je lev rekel: »Vzemi to meso in ga speci. Zase nočem nič drugega kakor osličino srce in ušesa.« »Kakor veliš,« je odgovoril zajec. Odnesel je meso in ga pekel daleč stran, kjer ga lev ni mogel videti. Vzel je srce in ušesa ter jih sam pojedel do sitega. Drugo meso pa je shranil.

Prišel je lev in mu rekel: »Prinesi mi srce in ušesa.« Zajec mu je odvrnil: »Kje pa naj jih vzamem?« Lev ga je vprašal: »Kako to misliš?« Zajec mu je rekel: »Saj je bila vendar pralčeva oslica, mar ne veš?« »Kako bi mogla biti brez srca in ušes?« ga je vprašal lev. Zajec mu je odvrnil: »Lev, toliko si že star, pa še ne razumeš? Če bi imela srce in ušesa, ali bi še enkrat prišla sem? Prvič je prišla, videla, da jo hočeš ubiti, in pobegnila. Potem pa je prišla še drugič. Bi se mar vrnila, če bi imela srce?« Lev mu je rekel: »Res je, prav imaš.«

Opica je nato rekla morskemu psu: »Tudi ti bi rad iz mene naredil pralčevo oslico. Kar odplavaj domov. Mene ne dobiš več in z najinim prijateljstvom je konec. Zbogom.«