Prevod

Jiang Ji, z vljudnostnim imenom Zitong, je bil doma iz Ping’a v deželi Chu. Služil je državi Wei kot poveljnik cesarske garde. Njegova žena je nekoč v sanjah videla pokojnega sina, ki ji je v solzah dejal: »Mrtvi in živi hodimo po različnih poteh. Za življenja sem bil potomec visokih dostojanstvenikov, zdaj pa sem v podzemlju navaden birič na gori Taishan. Izčrpan sem in trpim takšne muke, da jih ni mogoče opisati. Sun A, pevec zahodno od velikega templja prednikov, je bil zdaj poklican za upravitelja Taishana. Mati, prosim te, povej očetu, naj se zavzame zame pri njem, da bi me premestil kam, kjer bi mi bilo laže.« Ko je izgovoril te besede, se je mati nenadoma prebudila. Naslednji dan je o tem povedala Jiang Jiju. Ta je dejal: »Sanje so prazne prikazni, ni se jim vredno čuditi.« Ob mraku je sina spet videla v sanjah. Rekel ji je: »Prišel sem pričakat novega upravitelja. Dokler še čaka pri templju in se ni odpravil na pot, sem se smel za kratek čas vrniti domov. Novi upravitelj bo odšel jutri opoldne. Pred odhodom bo toliko opravkov, da se ne bom več mogel vrniti. Zdaj se poslavljam za vselej. Oče je neomajnega duha in ga je težko ganiti ali prepričati, zato sem se zaupal tebi, mati. Prosim te, še enkrat mu spregovori: zakaj ne bi vsaj enkrat preveril, ali je kaj resnice v tem?« Nato je zelo podrobno opisal Sun Ajevo zunanjost. Ko se je zdanilo, je mati znova nagovorila Jiang Jija: »Praviš, da se sanjam ni vredno čuditi, toda kako naj bo vse to zgolj naključje? Tudi če je, zakaj ne bi enkrat preveril?« Jiang Ji je zato poslal človeka k velikemu templju prednikov, da bi poiskal Sun Aja. Res ga je našel in po videzu se je povsem ujemal s sinovim opisom. Jiang Ji je v solzah dejal: »Skoraj bi pustil svojega sina na cedilu.« Nato je sprejel Sun Aja in mu vse podrobno povedal. Sun Aja ni prestrašilo, da bo moral umreti; nasprotno, veselil se je, da bo postal upravitelj Taishana, in bal se je le, da Jiang Jijeve besede ne bi bile resnične. Dejal je: »Če je tako, kakor pravite, gospod, je to prav tisto, kar si želim. Le kakšno službo bi si želel vaš spoštovani sin?« Jiang Ji je odvrnil: »Dodelite mu katero koli mesto, na katerem mu bo v podzemlju dobro.« Sun A je dejal: »Storil bom, kakor naročate.« Jiang Ji ga je bogato obdaril in ga po pogovoru poslal nazaj. Ker je hotel čim prej izvedeti, ali se bo napoved uresničila, je od vrat poveljstva garde do templja na vsakih deset korakov postavil človeka, da bi si podajali novice. Med sedmo in deveto uro zjutraj so sporočili, da Sun Aja boli pri srcu; med deveto in enajsto, da se mu je stanje poslabšalo; opoldne pa, da je umrl. Jiang Ji je dejal: »Čeprav žalujem zaradi sinove nesreče, me vendar veseli, da mrtvi ohranijo zavest.« Dober mesec pozneje je sin spet prišel k materi in ji dejal: »Premestili so me; zdaj sem pisar.«