Prevod

Tako je tam molil mnogo preizkušani, plemeniti Odisej, dekle pa sta k mestu peljali močni muli.

Ko je prispela do slovite palače svojega očeta, se je ustavila pred vhodom; okoli nje so se zbrali bratje, podobni nesmrtnim bogovom, ki so iz voza izpregli muli in odnesli oblačila v hišo.

Sama je odšla v svojo sobo; ogenj ji je zakurila stara služabnica Evrimedúza iz Apejre, ki so jo nekoč iz Apejre pripeljale ladje z ukrivljenimi boki. Alkinoju so jo odbrali v častni dar, ker je vladal vsem Fajakom in ga je ljudstvo poslušalo kakor boga. Ona je v palači vzgojila beloroko Navzikajo.

Zdaj ji je netila ogenj in v sobi pripravljala večerjo. Tedaj se je Odisej odpravil proti mestu; Atena pa je iz naklonjenosti do njega okoli njega razlila gosto meglo, da ga ne bi kateri od ponosnih Fajakov srečal, zasmehoval z besedami in spraševal, kdo je.

Ko je že nameraval vstopiti v ljubko mesto, mu je prišla naproti boginja, svetlooka Atena, v podobi mladega dekleta, ki je nosilo vrč. Obstala je pred njim in plemeniti Odisej jo je vprašal: »Otrok moj, ali bi mi pokazala pot do hiše Alkinoja, ki vlada tem ljudem?

Kot tujec, preizkušen v trpljenju, sem prišel sem od daleč, iz daljne dežele, zato ne poznam nikogar od ljudi, ki prebivajo v tem mestu in tej deželi.« Odgovorila mu je boginja, svetlooka Atena: »Seveda ti bom, tuji oče, pokazala hišo, po kateri sprašuješ, saj stoji blizu doma mojega plemenitega očeta.

Le tiho hodi za menoj, jaz pa ti bom kazala pot. Nikogar ne ogovarjaj in nikogar ne sprašuj. Ti ljudje namreč tujcev ne sprejemajo radi in niso prijazni do prišlekov iz drugih krajev.

Zaupajo svojim hitrim, urnim ladjam in prečkajo širno morsko brezno, saj jim je to naklonil Zemljotresec. Njihove ladje so hitre kakor krilo ali misel.« Tako je rekla Palada Atena in naglo stopila pred njim, on pa je šel po sledeh boginje.

Fajaki, sloviti pomorščaki, ga niso opazili, ko je hodil med njimi skozi mesto; tega ni dovolila Atena z lepimi kitami, mogočna boginja, ki ga je ovila v božansko meglo, ker mu je bila v srcu naklonjena.

Odisej je občudoval pristanišča in skladno grajene ladje, zbirališča junakov ter dolgo, visoko obzidje, utrjeno s koli — čudovit pogled. Ko sta prišla do slovite kraljeve palače, je spregovorila boginja, svetlooka Atena: »To je, tuji oče, hiša, za katero si me prosil, naj ti jo pokažem. V njej boš našel kralje, ki jih varuje Zevs, pri gostiji. Stopi noter in naj ti srca ne prevzame strah; pogumen mož se bolje odreže pri vsakem delu, četudi pride iz tuje dežele.

Najprej boš v dvorani našel gospodarico. Ime ji je Areta in izhaja iz istega rodu kakor kralj Alkinoj. Navzitoja sta nekoč spočela Pozejdon Zemljotresec in Periboja, najlepša med ženami, najmlajša hči srčnega Evrimedonta, ki je nekoč kraljeval ošabnim Gigantom.

A pogubil je svoje predrzno ljudstvo in poginil tudi sam. Z njo se je združil Pozejdon in dobil sina, srčnega Navzitoja, ki je vladal Fajakom. Navzitoj pa je zaplodil Reksenorja in Alkinoja.

Reksenorja je srebrnoloki Apolon pokončal, ko je bil še brez sina, mladoporočenec v svoji hiši; za seboj je pustil eno samo hčer, Areto. Alkinoj jo je vzel za ženo in jo počastil, kakor na zemlji ni počaščena nobena druga med ženami, ki zdaj skupaj z možem vodijo hišo.

Tako jo iz vsega srca spoštujejo, zdaj kakor nekoč, njeni ljubi otroci, Alkinoj sam in ljudstvo, ki jo gleda kakor boginjo ter jo pozdravlja s prijaznimi besedami, kadar gre skozi mesto.

Tudi sama ni brez plemenitega razuma; možem, ki jim je naklonjena, zna poravnati spore. Če ti bo v svojem srcu naklonjena, lahko upaš, da boš spet videl svoje drage in se vrnil v hišo z visokim ostrešjem in v domačo deželo.«

Tako je rekla svetlooka Atena in odšla čez nerodovitno morje, zapustila ljubko Sherijo, prispela v Maraton in v Atene s širokimi ulicami ter stopila v trdno Erehtejevo hišo. Odisej pa je šel proti sloviti Alkinojevi palači; srce mu je preplavljalo mnogo misli, ko je obstal, preden je stopil na bronasti prag.

Kajti kakor sončni ali mesečev sijaj je žarela palača srčnega Alkinoja z visokim ostrešjem. Na obeh straneh so se raztezale bronaste stene od praga do najglobljega kota, vrh njih pa je tekel temnomoder venec. Zlata vrata so zapirala trdno hišo; srebrni podboji so stali na bronastem pragu, srebrna je bila tudi preklada, zlat pa obroč na vratih.

Na obeh straneh so stali zlati in srebrni psi, ki jih je Hefajst izdelal s svojo veščo umetnostjo, da bi varovali palačo srčnega Alkinoja, nesmrtni in za vse dni brez starosti.

V notranjosti so vzdolž sten na obeh straneh stali sedeži, v nepretrgani vrsti od praga do zadnjega kota; po njih so bile razgrnjene tanke, lepo tkane preproge, delo ženskih rok.

Tam so posedali fajáški veljaki, jedli in pili, saj jim nikoli ni ničesar manjkalo. Zlati mladeniči so stali na lepo izdelanih podstavkih in držali v rokah goreče bakle, da so ponoči razsvetljevali dvorano gostom pri pojedini.

V hiši je imel petdeset služabnic; nekatere so na mlinih mlele rumenkasto žito, druge so tkale na statvah in sukale prejo, sede druga ob drugi kakor listje visokega topola; z gosto tkanih platen je kapljalo tekoče olje.

Kakor Fajaki prekašajo vse druge može v spretnosti, s katero ženejo hitro ladjo po morju, tako so njihove žene izvedene v tkanju; Atena jim je posebej naklonila znanje za najlepša dela in bister razum.

Zunaj dvorišča, tik ob vratih, je ležal velik sadovnjak, velik štiri orale, na vseh straneh obdan z ograjo. V njem so rasla visoka, bujna drevesa, hruške, granatovci in jablane s sijajnimi plodovi, sladke smokve in bujne oljke.

Njihov sad nikoli ne propade in ga nikoli ne zmanjka, ne pozimi ne poleti, vse leto; nenehni dih Zefirja ene plodove poraja, druge zori.

Hruška zori za hruško, jabolko za jabolkom, grozd za grozdom in smokva za smokvo. Tam je zasajen tudi bogato rodoviten vinograd; na enem njegovem delu, na ravnem sušišču, se grozdje suši na soncu, drugod ga trgajo, spet drugod ga stiskajo; spredaj so nezreli grozdi, ki šele odmetavajo cvet, drugi pa se že temno barvajo.

Ob skrajnem robu sadovnjaka so urejene gredice, polne najrazličnejših rastlin, ki cvetijo vse leto. Tam sta tudi dva izvira: eden se razliva po vsem vrtu, drugi pa z nasprotne strani teče pod pragom dvorišča proti visoki palači; iz njega so meščani zajemali vodo.

Takšni so bili sijajni darovi bogov v Alkinojevi hiši. Tam je obstal in jih občudoval mnogo preizkušani, plemeniti Odisej. Ko pa se je v srcu naužil vsega tega pogleda, je naglo stopil čez prag v palačo.

Našel je fajáške veljake in vladarje, ki so iz čaš opravljali pitno daritev ostrovidnemu ubijalcu Arga; njemu so nazadnje darovali, kadar so pomislili na spanje. Mnogo preizkušani, plemeniti Odisej je šel skozi dvorano, zavit v gosto meglo, s katero ga je obdala Atena, dokler ni prišel do Arete in kralja Alkinoja.

Odisej je z rokami objel Aretina kolena in tedaj se je božanska megla okoli njega razpršila. Vsi so onemeli, ko so v dvorani zagledali moža, in ga osuplo gledali. Odisej pa je prosil: »Areta, hči bogu podobnega Reksenorja, po mnogih mukah prihajam k tvojemu možu, k tvojim kolenom in k tem gostom. Naj jim bogovi naklonijo srečno življenje in naj vsak svojim otrokom zapusti premoženje v hiši in časti, ki mu jih je podelilo ljudstvo. Meni pa brž pripravite spremstvo, da se vrnem v domovino, saj že dolgo trpim gorje daleč od svojih dragih.«

Tako je rekel in sedel na ognjišče v pepel, poleg ognja; vsi drugi pa so molče obsedeli. Šele čez čas je spregovoril stari junak Ehenej, najstarejši med fajáškimi možmi, izvrsten govornik, ki je poznal mnogo davnih zgodb. Dobrohotno jih je nagovoril in dejal: »Alkinoj, to ni lepo in se ne spodobi, da tujec sedi na tleh, v pepelu ob ognjišču, ti možje pa se zadržujejo in čakajo na tvojo besedo.

Daj, dvigni tujca in ga posadi na sedež, okovan s srebrom, glasnikom pa naroči, naj zmešajo vino, da opravimo pitno daritev Zevsu, ki se raduje strele in spremlja spoštovanja vredne prosilce. Gospodinja pa naj da tujcu večerjo iz zalog v hiši.«

Ko je mogočni, častiti Alkinoj to slišal, je prijel za roko razumnega, premetenega Odiseja, ga dvignil z ognjišča in posadil na bleščeč sedež; z njega je prej dvignil svojega srčnega sina Laodamanta, ki je sedel poleg njega in mu je bil najljubši.

Služabnica je prinesla vodo za umivanje v lepem zlatem vrču in mu jo nalila nad srebrno skledo, da si je umil roke; predenj je postavila gladko mizo. Spoštljiva gospodinja je prinesla kruh in mu ponudila mnogo jedi ter ga radodarno pogostila s tem, kar je bilo pri roki.

Mnogo preizkušani, plemeniti Odisej je jedel in pil. Tedaj je mogočni Alkinoj nagovoril glasnika: »Pontónoj, zmešaj vino v mešalni posodi in ga razdeli vsem po dvorani, da opravimo pitno daritev Zevsu, ki se raduje strele in spremlja spoštovanja vredne prosilce.«

Tako je rekel; Pontonoj je zmešal medeno vino in ga razdelil vsem, potem ko je v čaše nalil prve kaplje za daritev. Ko so opravili daritev in popili, kolikor jim je srce želelo, jih je Alkinoj nagovoril in dejal: »Poslušajte, fajáški veljaki in vladarji, da povem, kar mi veleva srce v prsih.

Zdaj ste se najedli; pojdite domov in lezite k počitku. Zjutraj pa bomo povabili še več starešin, pogostili tujca v palači in bogovom darovali lepe žrtve. Nato bomo premislili tudi o spremstvu, da bo tujec brez napora in bridkosti pod našim varstvom prispel v domačo deželo, vesel in hitro, četudi je zelo daleč, in da ga na poti ne doleti zlo ali trpljenje, preden stopi na svojo zemljo. Tam pa bo prestal vse, kar so mu Usoda in neizprosne Predice napredle v nit ob rojstvu, ko ga je rodila mati.

Če pa je kateri od nesmrtnikov prišel z neba, potem bogovi gotovo snujejo kaj drugega. Doslej so se nam namreč bogovi vselej kazali odkrito, kadar smo jim darovali veličastne hekatombe, in so sedeli ob nas ter se gostili tam, kjer smo bili mi.

Če pa jih sreča popotnik, ki hodi sam, se pred njim ne skrivajo, saj smo jim po rodu blizu, kakor Kiklopi in divja plemena Gigantov.«

Odgovoril mu je premeteni Odisej: »Alkinoj, naj ti misli ne begajo k temu; jaz namreč nisem podoben nesmrtnim, ki prebivajo na širnem nebu, ne po postavi ne po rasti, temveč umrljivim ljudem.

S komer koli med ljudmi, ki jih poznate kot najbolj nesrečne, bi se lahko primerjal po trpljenju. In še več gorja bi vam mogel našteti, vsega, kar sem pretrpel po volji bogov.

A pustite me večerjati, čeprav sem poln skrbi; nič ni bolj brezsramnega kakor osovraženi trebuh, ki človeka prisili, da se spomni nanj, tudi če je ves izmučen in nosi žalost v srcu. Tako je tudi moje srce polno žalosti, on pa mi nenehno veleva jesti in piti, me sili pozabiti vse, kar sem pretrpel, in zahteva, naj ga napolnim.

Vi pa se podvizajte, brž ko napoči zora, da mene nesrečnika pripeljete na domačo zemljo, četudi sem toliko prestal. Potem naj me zapusti življenje, samo da še enkrat vidim svoje imetje, služabnike in veliko hišo z visokim ostrešjem.«

Tako je rekel; vsi so mu pritrdili in svetovali, naj tujca odpravijo na pot, saj je govoril prav. Ko so opravili pitno daritev in popili, kolikor jim je srce želelo, je vsak odšel domov spat. Plemeniti Odisej pa je ostal v dvorani; poleg njega sta sedela Areta in bogu podobni Alkinoj, služabnice pa so pospravljale posodje od gostije.

Beloroka Areta je prva spregovorila; ko je namreč zagledala lepi oblačili, plašč in hiton, ju je prepoznala, saj ju je sama izdelala skupaj s služabnicami. Obrnila se je k njemu in izrekla krilate besede: »Tujec, najprej te bom sama nekaj vprašala: kdo si in od kod prihajaš? Kdo ti je dal ta oblačila?

Ali nisi rekel, da si po morju blodil in prišel sem?« Odgovoril ji je premeteni Odisej: »Kraljica, težko bi ti po vrsti pripovedoval vse svoje gorje, saj so mi ga nebeški bogovi naložili veliko. A povedal ti bom to, po čemer me sprašuješ in poizveduješ.

Daleč na morju leži otok, imenovan Ogigija. Tam prebiva Atlasova hči, zvita Kalipso z lepimi kitami, mogočna boginja; nihče je ne obiskuje, ne od bogov ne od umrljivih ljudi.

Mene nesrečnika pa je božanstvo samega pripeljalo k njenemu ognjišču, potem ko je Zevs mojo hitro ladjo z bleščečo strelo raztreščil sredi morja, temnega kakor vino. Tam so pomrli vsi moji vrli tovariši, jaz pa sem objel kobilico ladje z ukrivljenimi boki in devet dni me je nosilo morje. Deseto temno noč so me bogovi prignali na otok Ogigijo, kjer prebiva Kalipso z lepimi kitami, mogočna boginja. Sprejela me je, me ljubeče negovala in hranila ter obljubljala, da me bo napravila nesmrtnega in za vse dni brez starosti; vendar nikoli ni prepričala mojega srca v prsih.

Sedem let sem ostal tam in ves čas s solzami močil nesmrtna oblačila, ki mi jih je dala Kalipso. Ko pa je v teku časa nastopilo osmo leto, me je naposled priganjala in mi velevala, naj odidem, bodisi zaradi Zevsovega sporočila bodisi ker si je sama premislila.

Poslala me je na dobro povezanem splavu in mi dala obilo kruha in sladkega vina ter me oblekla v nesmrtna oblačila, za menoj pa poslala blag, neškodljiv veter.

Sedemnajst dni sem plul po morju, osemnajstega pa so se pokazale senčne gore vaše dežele in srce se mi je razveselilo, meni nesrečniku, ki me je čakalo še mnogo gorja, kakršno mi je pripravil Pozejdon Zemljotresec. Nadme je poslal vetrove in mi zaprl pot, razburkal je neizmerno morje in valovi mi niso dovolili, da bi se, globoko vzdihujoč, še naprej peljal na splavu.

Vihar ga je raztreščil; jaz pa sem plaval skozi to morsko brezno, dokler me nista veter in voda prinesla do vaše zemlje.

Ko sem skušal stopiti na kopno, bi me valovi skoraj premagali in me treščili ob velike skale na neprijazni obali. A umaknil sem se in spet plaval, dokler nisem prišel do reke; tam se mi je kraj zdel najprimernejši, brez skal in v zavetju pred vetrom.

Zgrudil sem se na breg in zbiral moči; medtem je prišla božanska noč. Odmaknil sem se od reke, ki jo napaja nebo, legel v grmovje in se na debelo pokril z listjem; bog pa je name razlil globok spanec.

Tam v listju, z žalostjo v srcu, sem spal vso noč, še vso zoro in opoldne. Sonce se je že nagibalo k zahodu, ko me je sladki spanec izpustil.

Na obali sem zagledal služabnice tvoje hčere, ki so se igrale; med njimi je bila ona sama, podobna boginjam. Prosil sem jo za pomoč in izkazala je plemenito razsodnost, kakršne ne bi pričakoval od mladega človeka, ki ga srečaš, saj mladi navadno ravnajo nepremišljeno.

Dala mi je obilo kruha in iskričastega vina, poskrbela, da sem se umil v reki, in mi dala ta oblačila. To sem ti, čeprav v žalosti, povedal po resnici.«

Alkinoj mu je odgovoril in dejal: »Tujec, v tem pa moja hči ni ravnala, kakor bi bilo prav: zakaj te ni skupaj s služabnicami pripeljala k nam, ko pa si najprej njo prosil za pomoč?«

Odgovoril mu je premeteni Odisej: »Plemeniti gospod, nikar zaradi tega ne grajaj svoje brezgrajne hčere. Povabila me je, naj grem za njo skupaj s služabnicami, a sam nisem hotel, ker me je bilo strah in sram, da bi se ti ob pogledu name morda razjezilo srce. Mi ljudje na zemlji smo namreč hitro sumničavi.«

Alkinoj mu je odgovoril in dejal: »Tujec, moje srce v prsih ni takšno, da bi se jezilo brez razloga; v vsem je bolje ravnati pravično.

Ko bi le, oče Zevs, Atena in Apolon, takšen, kakršen si, in tako soglasen z mojimi mislimi, vzel mojo hčer in se imenoval moj zet ter ostal tukaj! Dal bi ti hišo in imetje, če bi hotel ostati. Proti tvoji volji pa te ne bo zadrževal noben Fajak; naj bi oče Zevs nikoli ne odobraval česa takega.

Za tvoje spremstvo pa določam, da bo, da boš zagotovo vedel, pripravljeno jutri. Tedaj boš ti, premagan od spanca, ležal, oni pa bodo veslali po mirnem morju, dokler ne prispeš v svojo domovino in hišo ali kamor koli ti je ljubo, četudi je še mnogo dlje od Evboje, za katero pravijo, da je najbolj oddaljena, tisti naši ljudje, ki so jo videli, ko so plavolasega Radamanta peljali obiskat Titija, Gajinega sina.

Tja so prispeli in brez napora opravili pot ter se še istega dne vrnili domov. Tudi sam boš spoznal, kako izvrstne so moje ladje in moji mladeniči, ko z vesli dvigajo morsko vodo.«

Tako je rekel in mnogo preizkušani, plemeniti Odisej se je razveselil. Molil je in glasno izrekel te besede: »Oče Zevs, ko bi Alkinoj izpolnil prav vse, kar je povedal! Njegova slava bi po zemlji, ki daje žito, ostala neugasljiva, jaz pa bi se vrnil v domovino.«

Tako sta se pogovarjala med seboj. Beloroka Areta pa je služabnicam naročila, naj pod stebriščem pripravijo posteljo, vanjo položijo lepa škrlatna pregrinjala, čeznje razgrnejo preproge in dodajo volnene odeje, da se bo z njimi pokril.

Odšle so iz dvorane z baklami v rokah. Ko so skrbno postlale trdno ležišče, so stopile k Odiseju in ga povabile: »Vstani, tujec, in pojdi spat; postelja ti je pripravljena.«

Tako so rekle in misel na počitek mu je bila nadvse ljuba. Tam je torej spal mnogo preizkušani, plemeniti Odisej na izrezljani postelji pod odmevnim stebriščem. Alkinoj pa je legel v notranjosti visoke palače; poleg njega je žena, gospodarica hiše, pripravila posteljo in ležišče.