Nekaj

Besedilo

Nekaj

»Hočem biti nekaj!« je rekel najstarejši od petih bratov. »Hočem biti koristen na svetu; naj bo moj položaj še tako skromen, samo da bo tisto, kar naredim, dobro, pa bo že nekaj. Izdeloval bom opeko, brez nje ne gre! Tako bom vendarle nekaj naredil!«

»Toda vse premalo!« je rekel drugi brat. »Kar boš počel, je skoraj nič; to je delo za hlapce, ki ga lahko opravi stroj. Ne, potem je že bolje postati zidar, to je vendar nekaj, in to bom jaz. To je stan! Tako prideš v ceh, postaneš meščan, imaš svoj prapor in svojo gostilno; in če bo šlo po sreči, bom lahko zaposloval pomočnike, mene bodo klicali mojster, mojo ženo pa mojstrica; to je nekaj!«

»To sploh ni nič!« je rekel tretji. »To ne spada med višje sloje, v mestu pa jih je veliko, daleč nad mojstrskim stanom! Lahko si poštenjak, toda kot mojster si vendarle samo tisto, čemur pravijo »navaden človek«! Ne, jaz vem za nekaj boljšega! Stavbenik bom, stopil bom v svet umetnosti in misli, povzpel se bom med višje duhove v kraljestvu duha; res bom moral začeti pri tleh, da, kar naravnost lahko povem: začeti bom moral kot tesarski vajenec, nositi čepico, čeprav sem vajen cilindra, navadnim pomočnikom tekati po pivo in žganje, oni pa me bodo tikali, kar je ponižujoče! Toda domišljal si bom, da je vse skupaj maškarada, pod masko si lahko privoščiš vse! Jutri — se pravi, ko postanem pomočnik — bom šel svojo pot, drugi me ne bodo več zanimali! Šel bom na akademijo, se naučil risati in me bodo imenovali arhitekt! To je nekaj! To je veliko! Lahko postanem visokoplemeniti in blagorodni, pa dobim še kakšen pridevek pred imenom in za njim, in zidal bom in zidal, kakor drugi pred menoj! Na to se človek vedno lahko zanese! Vse to je nekaj!«

»Toda meni za takšno nekaj ni mar!« je rekel četrti. »Nočem hoditi za drugimi, nočem biti posnetek, hočem biti genij, sposobnejši od vseh vas skupaj! Ustvaril bom nov slog, zasnoval stavbo, primerno podnebju in gradivu naše dežele, njenemu narodnemu značaju in razvoju našega časa, povrhu pa dodal še eno nadstropje za svoj lastni genij!«

»Kaj pa, če podnebje in gradivo ne bosta prava?« je rekel peti. »To bo hudo, saj oboje vpliva na stavbo! Tudi narodni značaj lahko tako prenapihneš, da bo postal izumetničen, razvoj časa pa te lahko zanese, kakor pogosto zanese mladino. Dobro vidim, da iz nikogar izmed vas ne bo zares nič, pa če sami še tako verjamete v nasprotno! A delajte, kakor hočete, jaz vam ne bom podoben, ostal bom ob strani in presojal, kaj ste naredili! Pri vsaki stvari je zmeraj kaj narobe, to bom izbrskal in povedal na glas, to je nekaj!«

In tako je tudi delal, ljudje pa so o petem govorili: »Ta pa res nekaj velja! Bistra glava je! Samo naredi ničesar!« — A že s tem je bil nekaj.

Vidite, to je le kratka zgodba, pa vendar ji ne bo konca, dokler bo stal svet! Toda ali se s petimi brati ni zgodilo nič več? To pa res ne bi bilo nič! Poslušajte naprej, to je prava pravljica!

Najstarejši brat, ki je izdeloval opeko, je spoznal, da se od vsake opeke, ko je bila narejena, odkotali droben šiling, sicer le bakren, toda veliko drobnih bakrenih šilingov, naloženih drug na drugega, postane bleščeč tolar, in kjer z njim potrkaš, pri peku, mesarju, krojaču, da, pri vseh po vrsti, tam se vrata odpro na stežaj in dobiš, kar potrebuješ; vidite, to mu je prinašala opeka. Nekatere opeke so se sicer zdrobile ali prelomile na pol, a tudi te so prišle prav.

Na nasipu si je uboga ženica, mati Margrethe, tako želela postaviti hišico; dobila je vse kose opeke in še nekaj celih, kajti najstarejši brat je imel dobro srce, čeprav je v življenju znal le izdelovati opeko. Uboga ženica si je sama sezidala hišo; ozka je bila, edino okno je stalo postrani, vrata so bila prenizka in slamnata streha bi bila lahko bolje položena, toda nudila je zavetje in varstvo pred vetrom, od tam pa se je videlo daleč čez morje, ki se je z vso močjo zaganjalo v nasip; slane kaplje so škropile po vsej hiši, in ta je stala še potem, ko je bil tisti, ki je izdelal opeko, že mrtev in pokopan.

Drugi brat, ta je znal zidati čisto drugače, saj se je tega tudi izučil. Ko je opravil pomočniški izpit, si je zavezal popotno culo in zapel rokodelsko pesem:

»Dokler sem mlad, lahko po svetu grem, povsod si najdem streho; obrt mi polni mošnjo, mladost mi daje srečo! Ko pa spet domači kraj uzrem, kjer dekletu sem dal besedo,

hura! Podjeten rokodelec svoj sedež za mizo najde!« In res ga je našel. Ko se je vrnil v mesto in postal mojster, je sezidal hišo za hišo, celo ulico; ko je stala, bila lepa na pogled in mestu v čast, so mu hiše sezidale hišico, ki naj bi bila njegova; toda kako so mogle hiše zidati? Kar vprašajte jih, pa ne bodo odgovorile, zato pa odgovarjajo ljudje in pravijo: »Seveda mu je tista ulica sezidala hišo!« Majhna je bila in imela je ilovnata tla, toda ko je po njih zaplesal s svojo nevesto, so se tla zasvetila kakor zloščena, iz vsake opeke v zidu pa je pognal cvet, in to je bilo prav tako lepo kot dragocene tapete. Bila je ljubka hiša in v njej srečen zakonski par. Zunaj je vihral cehovski prapor, pomočniki in vajenci pa so vzklikali: Hura! Da, to je bilo nekaj! Potem je umrl, tudi to je bilo nekaj!

Zdaj je prišel na vrsto arhitekt, tretji brat, ki je bil sprva tesarski vajenec, nosil čepico in tekal po opravkih po mestu, z akademije pa se je povzpel v stavbenika, »visokoplemenitega in blagorodnega«! Da, če so hiše v ulici sezidale hišo njegovemu bratu, zidarskemu mojstru, je zdaj ulica dobila ime po njem, najlepša hiša v njej pa je postala njegova. To je bilo nekaj in on je bil nekaj — pa še z dolgim naslovom pred imenom in za njim; njegovim otrokom so pravili imenitni otroci, in ko je umrl, je bila njegova vdova ugledna vdova — to je nekaj! Njegovo ime pa je še naprej stalo na uličnem vogalu in živelo med ljudmi kot ime ulice — da, to je nekaj!

Potem je prišel genij, četrti brat, ki si je hotel izmisliti nekaj novega, nekaj nenavadnega in še eno nadstropje povrhu, toda to se mu je odlomilo, padel je in si zlomil vrat. Zato pa je imel lep pogreb s cehovskimi prapori in glasbo, s cvetjem lepih besed v časopisu in pravim cvetjem po uličnem tlaku; imeli so tri nagrobne govore, enega daljšega od drugega, in to bi ga veselilo, saj je zelo rad videl, da so govorili o njem; na grobu so mu postavili spomenik, visok le eno nadstropje, a tudi to je vendar nekaj!

Zdaj je bil mrtev kakor prvi trije bratje, zadnji, tisti, ki je vse presojal, pa je preživel vse skupaj, in tako je bilo tudi prav, saj je imel zato zadnjo besedo, imeti zadnjo besedo pa se mu je zdelo nadvse pomembno. Saj je bil bistra glava! Tako so govorili ljudje. Zdaj je odbila tudi njegova ura, umrl je in prišel pred nebeška vrata. Tja vedno prihajajo po dva in dva! Tam je stal z drugo dušo, ki si je prav tako želela vstopiti, in to je bila prav stara mati Margrethe iz hišice na nasipu.

»Najbrž sva prišla hkrati zaradi nasprotja med menoj in to bedno dušo!« je rekel kritik. »No, kdo pa ste, mamica? Bi tudi vi radi noter?« jo je vprašal.

In starka se je priklonila, kolikor se je mogla, saj je mislila, da govori sam sveti Peter. »Uboga revica sem, brez vsakršne družine! Stara Margrethe iz hišice na nasipu!«

»No, kaj pa ste tam spodaj storili in dosegli?« »Na tem svetu res nisem dosegla prav ničesar! Ničesar, kar bi mi lahko odprlo tukajšnja vrata! Če smem vstopiti, bo to čisto dejanje milosti!«

»Kako pa ste zapustili tisti svet?« je vprašal, da bi se o čem pogovarjal, saj mu je bilo dolgčas stati tam in čakati. »Kako sem ga zapustila, tega pa ne vem! Zadnja leta sem bila vendar bolna in slabotna, pa najbrž nisem prenesla, da sem zlezla iz postelje in šla ven na mraz in v led. Huda zima je, a zdaj mi ne more več do živega. Nekaj dni je bilo povsem mirno, a strupeno mrzlo, kakor vaše častitljivo gospodstvo gotovo ve, morje je zamrznilo tako daleč od obale, kolikor je seglo oko; vsi ljudje iz mesta so šli na led; tam je bilo tisto, čemur pravijo drsanje, in ples, se mi zdi, pa glasba in jedača in pijača; vse sem lahko slišala v svojo revno izbico, kjer sem ležala. Bilo je že proti večeru, luna je bila na nebu, a še ni zasijala s polno močjo; iz postelje sem skozi okno gledala daleč čez morje in tam, prav na robu med nebom in vodo, se je prikazal nenavaden bel oblak; ležala sem in ga gledala, gledala črno piko v njegovi sredi, ki je postajala vse večja; in tedaj sem vedela, kaj to pomeni; stara sem in marsikaj sem izkusila, čeprav človek tega znamenja ne vidi pogosto. Prepoznala sem ga in spreletela me je groza! Dvakrat v življenju sem že videla, da je prišlo kaj takega, in vedela sem, da bo nastal strašen vihar z visoko plimo, ki bo preplavila uboge ljudi tam zunaj, ko so prav tedaj pili, poskakovali in se veselili; mladi in stari, vse mesto je bilo tam zunaj, kdo naj jih opozori, če nihče med njimi ne opazi in ne prepozna tistega, kar sem prepoznala jaz? Tako sem se prestrašila, da sem oživela, kakor že dolgo ne! Spravila sem se iz postelje in do okna, dlje nisem zmogla; okno mi je vendarle uspelo odpreti, videla sem ljudi, kako tekajo in poskakujejo po ledu, videla okrašene zastave, slišala fante, kako vzklikajo hura, ter dekleta in mladeniče, kako pojejo; veselo je bilo, toda beli oblak s črno gmoto v sredi se je dvigal vse više in više! Vpila sem, kolikor sem mogla, a nihče me ni slišal, bila sem predaleč. Zdaj zdaj bo izbruhnil vihar, led se bo razlomil in vsi tam zunaj bodo potonili, brez rešitve. Slišati me niso mogli, priti do njih nisem zmogla; ko bi jih le mogla spraviti na kopno! Tedaj mi je ljubi Bog dal misel, naj zažgem svojo posteljo; rajši naj zgori hiša, kakor da bi toliko ljudi tako žalostno umrlo. Prižgala sem svečo, zagledala rdeči plamen — da, prišla sem skozi vrata, a tam sem obležala, naprej nisem več mogla; ogenj je planil za menoj in skozi okno, čez streho; od tam zunaj so ga zagledali in vsi stekli, kolikor so jih nesle noge, da bi pomagali meni, ubogi revici, za katero so mislili, da gori v hiši; niti eden ni ostal zadaj; slišala sem jih prihajati, a slišala sem tudi, kako je nenadoma završalo v zraku; slišala sem grmenje kakor silovite topovske strele, visoka plima je dvignila led, da se je razlomil; toda prišli so do nasipa, kjer so nad menoj letele iskre; vse sem spravila na varno; najbrž pa nisem prenesla mraza in tistega strahu, in tako sem prišla sem gor pred nebeška vrata; pravijo, da se odprejo tudi za takšno revico, kakršna sem jaz! In zdaj tudi hiše tam spodaj na nasipu nimam več, a to mi vendar še ne daje pravice, da bi vstopila sem.«

Tedaj so se nebeška vrata odprla in angel je starko popeljal noter; zunaj ji je padla bilka iz slamnjače, ena tistih bilk, ki so ležale v njeni postelji, v postelji, ki jo je zažgala, da bi rešila toliko ljudi, in ta bilka se je spremenila v čisto zlato, a v zlato, ki je raslo in se zvijalo v najlepše okrasje.

»Poglej, to je prinesla uboga ženica!« je rekel angel. »Kaj pa prinašaš ti? Saj vem, da nisi ničesar naredil, niti ene opeke ne; ko bi se le mogel vrniti in prinesti vsaj toliko; opeka najbrž ne bi bila kaj prida, če bi jo izdelal ti, a če bi jo naredil z dobro voljo, bi bilo že to nekaj; toda vrniti se ne moreš in jaz zate ne morem ničesar storiti!«

Tedaj je uboga duša, ženica iz hišice na nasipu, prosila zanj: »Njegov brat je izdelal in mi podaril vse opeke in drobce, iz katerih sem si sezidala svojo revno hišico, in to je bilo zame, ubogo revico, neznansko veliko! Ali ne bi mogli vsi tisti drobci in kosi zanj veljati toliko kot ena opeka? To bi bilo dejanje milosti! Zdaj jo potrebuje in tukaj je vendar dom milosti!«

»Tvoj brat, tisti, ki si ga imel za najnižjega,« je rekel angel, »tisti, čigar pošteno delo se ti je zdelo najbolj ničvredno, ti daje svoj novčič za nebesa. Ne bomo te pregnali, smel boš stati tu zunaj in premišljevati ter skušati popraviti svoje življenje tam spodaj, toda noter ne prideš, dokler z dobrim dejanjem ne boš naredil — nečesa!«

»To bi znal povedati bolje!« si je mislil kritik, vendar tega ni izrekel na glas, in to je bilo najbrž že nekaj.