Prevod

Nekoč je živel Šimocuke no Acujuki, nižji poveljnik desne cesarske straže. Bil je izvrsten jezdec na konjskih dirkah in užival je izjemen ugled, začenši pri samem cesarju. Od časa cesarja Suzakuja do vladavine cesarja Murakamija je bil na vrhuncu svojih moči in vsi so ga priznavali za izrednega dvornega služabnika. Ko se je postaral, je živel v zahodnem delu prestolnice. Njegov sosed je nenadoma umrl in Acujuki je šel izreč sožalje. Srečal se je s pokojnikovimi sinovi in jih povprašal o očetovih zadnjih trenutkih. Tedaj je slišal, kako so govorili: »Ko bomo očeta nesli iz hiše, bomo morali skozi vrata, ta pa so obrnjena v nesrečno smer. Toda zato ga vendar ne moremo pustiti kar tu. Skozi vrata ga bo treba odnesti.« Acujuki jim je rekel: »Nikakor ni prav, da bi ga odnesli v nesrečni smeri. To bi bilo zlasti slabo znamenje za vas, njegove številne sinove. Podrl bom ograjo med našima hišama, pa ga odnesite po tisti poti. Dokler je živel, mi je ob vsaki priložnosti izkazoval samo dobroto. Če se mu niti ob takem trenutku ne oddolžim zanjo, s čim naj mu jo sploh povrnem?« Sinovi so mu odgovorili: »Ne bi bilo prav, da bi ga odnesli skozi hišo nekoga, ki ga ta nesreča ni zadela. Četudi vrata gledajo v prepovedano smer, ga bomo odnesli skozi svoja.« Toda Acujuki je dejal: »Nikar ne ravnajte napak. Odnesli ga bomo skozi moja vrata.« Nato se je vrnil domov. Svojim otrokom je povedal: »Žal mi je bilo za soseda, ki je umrl, zato sem jim šel izreč sožalje. Njegovi sinovi so tožili: ‘Čeprav vrata gledajo v prepovedano smer, imamo le ena, zato ga bomo morali odnesti skoznje.’ Zasmilili so se mi in rekel sem jim, naj podrejo ograjo med hišama ter ga odnesejo skozi naša vrata.« Ko so žena in otroci to slišali, so vsi začeli govoriti: »Kakšen oče pa ste, da vam kaj takega pride na misel! Še tako strog svetnik, ki se odreka žitu, ne bi storil česa takega. Četudi pravite, da vam ni mar zase, kdo bi vendar dovolil, da skozi vrata njegove hiše odnesejo mrtvega soseda? To je povsem nedopustno!« Acujuki pa jim je odvrnil: »Nehajte govoriti neumnosti. Pustite mi, da storim po svoje, pa boste videli. Kdor se bolestno boji obrednih prepovedi in praznovernih znamenj, ima kratko življenje in ničesar ne doseže. Kdor pa se ne meni zanje, živi dolgo in njegovi potomci uspevajo. Tisti, ki se pretirano oklepa prepovedi in vraž, si ne zasluži imena človek; človek je tisti, ki se zaveda dobrote drugih in pozabi nase. Takega bodo gotovo tudi nebesa vzela pod svoje okrilje. Nikar ne govorite praznih besed.« Poklical je služabnike in jim ukazal, naj temeljito podrejo pleteno cipresovo ograjo med hišama, nato pa je dal pokojnika odnesti po tisti poti. Glas o tem se je razširil in tudi visoki gospodje so se mu čudili ter ga hvalili. Acujuki je zatem živel do približno devetdesetega leta. Tudi vsi njegovi otroci so dočakali visoko starost in pravijo, da so potomci rodu Šimocuke med dvornimi služabniki uživali velik ugled.