Prevod

Kočije plemenitih gospa, ki so prihajale počastit svetega moža, so se brez prestanka srečevale na poti. Menih je bil star nekaj čez trideset let in drobne postave; nikomur ni pogledal v oči, temveč je s priprtimi vekami tu in tam izgovoril ime Bude Amide. Vmes so se mu premikale samo ustnice, kakor da bi še naprej molil. Občasno je globoko vzdihnil in se razgledal po obrazih zbranih; ti pa so se gnetli in prerivali zdaj sem, zdaj tja, samo da bi ujeli njegov pogled. Tistega jutra je že navsezgodaj stopil v molilnico, nato pa je krenila povorka menihov, ki so jih bili poslali naprej. Za njimi se je na vozu za vsakdanja opravila peljal ta menih, oblečen v papirnato oblačilo in meniško ogrinjalo. Ustnice so se mu premikale, kakor da bi nekaj govoril, a nikomur ni pogledal v oči, le tu in tam je globoko vzdihnil. Gledalci, ki so stali vzdolž poti, so nanj metali riž, da je padal kakor toča. Sveti mož je med potjo večkrat rekel: »Zakaj mi ga tako mečete v oči in nos? Nevzdržno je! Če mi ga želite darovati, ga dajte v papirnate vrečke in pošljite tja, kjer sem prebival.« Preprosti ljudje so ob tem sklenili dlani in ga pobožno častili. Tisti, ki so imeli nekoliko več razsodnosti, pa so si šepetali: »Zakaj ta sveti mož tako govori? Zdaj zdaj se bo vendar vrgel v vodo, pa naroča, naj mu darove pošiljajo v bivališče, in toži, da ne prenese riža v očeh in nosu. Čudno je to.« Voz je peljal naprej in naposled prispel do konca Sedme avenije. Tam se je zbrala še večja množica kakor v mestu, saj so vsi hoteli počastiti svetega moža, ki naj bi se utopil; ljudi je bilo več kakor kamenja na rečnem produ. Voz so pripeljali čisto k bregu in ga ustavili. Sveti mož je vprašal: »Koliko je zdaj ura?« Menihi, ki so ga spremljali, so odgovorili: »Ura Opice se že izteka.« »Za odhod v Čisto deželo je še prezgodaj. Še malo počakajmo,« je rekel. Ljudje, ki so prišli od daleč, so se naveličali čakanja in začeli odhajati domov, tako da se je množica na produ razredčila. Ostali so le tisti, ki so hoteli stvar videti do konca. Med njimi je bil tudi neki menih, ki je dejal: »Mar je treba za rojstvo v Čisti deželi določiti prav posebno uro? Tega pa ne razumem.« Med takšnim in drugačnim govorjenjem se je sveti mož na premcu čolna obrnil proti zahodu in se spustil v reko. Toda nogo je zataknil za vrv ob robu čolna, tako da se ni potopil, temveč je tam le opletal. Njegov učenec, prav tako sveti mož, mu je nogo odpel, in tedaj je z glavo naprej padel v vodo ter začel hlastati in grgrati. Neki moški, ki je stopil v reko, da bi bolje videl, ga je prijel za roko in potegnil na površje. Menih si je z obema rokama obrisal obraz, izpljunil vodo, ki jo je bil pogoltnil, nato pa se s sklenjenimi dlanmi obrnil k rešitelju: »Neizmerno ste me zadolžili s svojo dobroto. V Raju se vam bom zahvalil zanjo!« Potem je stekel na suho. Zbrani ljudje in otroci pa so pobirali kamenje s proda in ga tako na gosto metali vanj, kakor bi ga posipali. Ko je goli menih bežal navzdol ob reki, so ga zbrani drug za drugim prestrezali in tepli, dokler mu niso razbili glave. Pravijo, da je pozneje neki menih iz Yamata nekomu poslal melone in na zunanjo stran spremnega pisma napisal: »Nekdanji sveti mož, ki se je vrgel v vodo.« Menda je bil to prav on.