Menih in vedeževalčeva papirnata kapa

Besedilo

Menih in vedeževalčeva papirnata kapa

Nekoč je živel sveti mož Jakushin, ki so mu pravili Naiki. Njegova predanost Budovemu nauku je bila neomajna. Ker je menil, da sta gradnja molilnic in postavljanje pagod najvišji dobri deli, je v ta namen zbiral darove. Po stavbni les se je odpravil v deželo Harima. Tam je zagledal meniha, ki je s papirnatim pokrivalom na glavi opravljal očiščevalni obred kot vedeževalec onmyōji. Brž je razjahal, stekel k njemu in ga vprašal: »Kaj pa počnete, častiti?« »Očiščevalni obred opravljam,« mu je ta odgovoril. »Čemu pa nosite papirnato pokrivalo?« ga je vprašal. »Božanstva očiščenja ne marajo menihov, zato si ga nadenem za toliko časa, kolikor traja obred.« Ob teh besedah je sveti mož na ves glas zajokal in se oklenil vedeževalca. Ta ni razumel, kaj se dogaja, in je ves preplašen prekinil obred. »Kaj vendar počnete?« je vzkliknil. Tudi človek, ki je naročil očiščenje, je osuplo obsedel. Sveti mož je vedeževalcu snel pokrivalo, ga raztrgal in neutolažljivo jokal. »Kako morete vi, ki ste postali Budov učenec, trditi, da vas božanstva očiščenja ne marajo, in kršiti zapovedi Tathāgate? Nikar si niti za hip ne nalagajte dejanj, ki vodijo v pekel nenehnega trpljenja! Resnično žalostno je to. Raje ubijte mene, Jakushina!« Oklepal se ga je in bridko jokal. Vedeževalec pa mu je rekel: »Kar pravite, je povsem res. Toda težko se preživljam, zato sem si rekel, da ne gre drugače, in začel opravljati takšne obrede. S čim drugim naj bi hranil ženo in otroke ter ohranjal pri življenju tudi sebe? Ker mi manjka resnične predanosti Budovemu nauku, ne morem postati svet mož. Čeprav sem po zunanjosti menih, živim kakor posveten človek, in kadar pomislim, kaj me čaka v prihodnjem življenju, mi je hudo. A tako pač gre na tem svetu in zato tako ravnam.« Sveti mož mu je odvrnil: »Naj bo že tako, toda kako morete povezniti pokrivalo na glavo Tathāgat vseh treh časov? Če vas v takšno početje sili neznosna stiska, vam bom dal vse, kar sem zbral za gradnjo molilnice. Kajti pomagati enemu samemu človeku na pot razsvetljenja prinaša večjo zaslugo kakor graditi molilnice in templje.« Nato je poslal učence, naj prinesejo vse darove, ki jih je zbral za nakup stavbnega lesa, jih izročil vedeževalcu, sam pa se je vrnil v Kjoto.