Prevod

V okraju Qiongdu je živela revna starka, sama in brez svojcev. Vsakič, ko je jedla, se je ob njenem ležišču prikazala majhna kača z rogom na glavi. Starki se je zasmilila, zato jo je hranila. Kača je ob njeni hrani polagoma rasla in nazadnje merila več kot tri metre. Okrajni načelnik je imel izvrstnega konja, kača pa ga je s svojim sesanjem usmrtila. Načelnika sta prevzela silen bes in sovraštvo; od starke je zahteval, naj mu izroči kačo. Starka je rekla: »Pod ležiščem je.« Načelnik je nemudoma ukazal prekopati tla. Kopali so čedalje globlje in širše, vendar niso našli ničesar. Tedaj je svoj bes znesel nad starko in jo dal ubiti. Kača je nato obsedla človeka in po njem z nadnaravnim glasom jezno spregovorila načelniku: »Zakaj si ubil mojo mater? Maščevala jo bom!« Odtlej je bilo vsako noč slišati nekaj, kar je spominjalo zdaj na grmenje, zdaj na veter. Po kakih štiridesetih dneh so se ljudje ob srečanju začudeno spraševali: »Od kod ti nenadoma riba na glavi?« Tisto noč se je mesto skupaj z ozemljem štirideset lijev naokrog pogreznilo in spremenilo v jezero. Domačini so mu pravili Jezero pogreznjenja. Le starkina hiša je ostala nepoškodovana in stoji še danes. Ribiči se med ribolovom vselej zatečejo vanjo in tam prenočujejo. Kadar se dvigneta veter in valovje, se umaknejo k hiši, kjer je mirno in se jim nič ne zgodi. Ko veter potihne in je voda bistra, se pod gladino še vedno razločno vidijo mestno obzidje in stražni stolpi. Kadar je vodna gladina nizka, se domačini potapljajo in prinašajo na površje star les, trden, sijoč in črn kakor lak. Ljubitelji nenavadnih reči danes iz njega izdelujejo vzglavnike in si jih podarjajo.