Prevod

Lastovke so se posmehovale labodom, ker se niso hoteli družiti z ljudmi in jim razkrivati svoje glasbe, temveč so se zadrževali ob travnikih in rekah, ljubili samoto ter le malo peli, pa še to le med seboj, kakor da bi se svojega petja sramovali. »Naša pa so,« so govorile, »mesta, ljudje in njihove izbe. Ljudi obletavamo s svojim žvrgolenjem in jim pripovedujemo svoje zgodbe, tiste davne atiške zgodbe o Pandionu, Atenah, Tereju in Trakiji, o potovanju v tujino, poroki, nasilju, izrezanem jeziku in pisavi, predvsem pa o Itisu in o tem, kako smo se iz ljudi spremenile v ptice.« Labodi so jih zaradi njihove blebetavosti komaj imeli za vredne odgovora. Ko pa so jim vendarle odgovorili, so dejali: »Zaradi nas, drage naše, bi kdo prišel celo v samoto, da bi prisluhnil naši glasbi, ko pustimo zefirju, da zapiha skozi naše peruti in izvabi sladke, ubrane zvoke. Če torej ne pojemo veliko in pred množico, je prav to naša največja vrlina: svojo pesem gojimo premišljeno in zmerno ter glasbe ne mešamo s hrupom. Vas pa ljudje neradi vidijo, ko se jim naselite v hiše, in se obračajo proč, ko pojete, in to povsem upravičeno: niti z izrezanim jezikom ne znate molčati! Objokujete svojo izgubo glasu in nesrečo, ki vas je doletela, pa vendar — ali niste bolj klepetave od vseh, ki imajo spreten jezik in dar za petje?«