Prevod

Pripovedujejo tudi, da je moj gospod Ibrahim ibn al-Havas, naj se ga Bog usmili, dejal: »Nekoč me je duša silila, naj odidem v dežele nevernikov. Brzdal sem jo, vendar ni odnehala in se ni umirila. Skušal sem pregnati to misel, a ni hotela izginiti. Zato sem se odpravil na pot, prečkal njihove dežele in hodil po njihovih pokrajinah; božja previdnost me je obdajala in njegovo varstvo me je ogrinjalo. Nisem srečal kristjana, ki ne bi pred menoj povesil pogleda in se mi umaknil. Tako sem prišel v neko mesto in pred njegovimi vrati našel skupino oboroženih sužnjev z železnimi rezili v rokah. Ko so me zagledali, so skočili na noge in me vprašali: ›Si zdravnik?‹ Odgovoril sem: ›Da.‹ Rekli so: ›Pridi pred kralja!‹ Odpeljali so me k njemu in videl sem mogočnega kralja lepega obličja. Ko sem stopil predenj, me je pogledal in vprašal: ›Si zdravnik?‹ Odgovoril sem: ›Da.‹ Tedaj je dejal: ›Odpeljite ga k njej in mu povejte, kakšen je pogoj, preden stopi prednjo.‹ Odpeljali so me ven in mi rekli: ›Kralj ima hčer, ki jo je prizadela huda bolezen. Zdravniki je niso mogli ozdraviti. Vsakega zdravnika, ki jo je obiskal in zdravil, ne da bi ji njegovo zdravljenje pomagalo, je kralj dal usmrtiti. Premisli torej, kaj boš storil.‹ Odvrnil sem jim: ›Kralj me je poslal k njej, zato me peljite prednjo.‹ Odpeljali so me do njenih vrat. Ko smo prispeli, so potrkali, ona pa je iz notranjosti zaklicala: ›Spustite k meni zdravnika, ki nosi čudovito skrivnost!‹ Nato je zapela:

›Odprite vrata, zdravnik je prišel, ozrite se k meni, čudovito skrivnost vam razodenem. Marsikdo vam je blizu, pa vendar daleč, marsikdo daleč, pa vendar blizu. Med vami sem živela kakor tujka, zato mi je Resnični namenil družbo sorodne duše. Povezala naju je vez vere in zagledala sva se kot ljubeči in ljubljena. Poklical me je k srečanju in ob svojem klicu naju skril pred grajalcem in čuvajem. Nehajte me grajati, pustite svoje očitke; gorje vam, ne bom vam odgovarjala! Ne obračam se k minljivemu, ki izginja; moj cilj je Večni, ki nikdar ne izgine.‹« Pripovedoval je: »Tedaj je neki starec naglo odprl vrata in rekel: ›Vstopi.‹ Vstopil sem in zagledal sobo, polno najrazličnejših dišečih rastlin. V kotu je visela zavesa, izza nje pa je prihajalo slabotno ječanje iz krhkega telesa. Sedel sem nasproti zavese in jo hotel pozdraviti, a sem se spomnil Prerokovih besed, naj bosta z njim božji blagoslov in mir: ›Ne pozdravljajte Judov in kristjanov prvi s pozdravom miru. Če jih srečate na poti, jih prisilite, da se umaknejo na njen najožji del.‹ Zato sem molčal. Tedaj je izza zavese zaklicala: ›Kje je pozdrav vere v enega Boga in iskrene predanosti, o Havas?‹ Osupnil sem in jo vprašal: ›Od kod me poznaš?‹ Odgovorila je: ›Ko se srca in misli očistijo, jeziki razodenejo, kar je skrito v duši. Sinoči sem ga prosila, naj mi pošlje enega svojih svetnikov, po čigar rokah bom našla rešitev. Tedaj je iz kotov moje sobe zadonel glas: »Ne žaluj, poslali ti bomo Ibrahima al-Havasa.«‹ Vprašal sem jo: ›Kakšna je tvoja zgodba?‹ Rekla mi je: ›Pred štirimi leti se mi je razodel očitni Resnični. On je moj sogovornik in tovariš, moj zaupnik in družabnik. Moji ljudje pa so me začeli opazovati, sumničiti in razglašati za noro. Noben njihov zdravnik ni prišel k meni, ne da bi me navdal s tesnobo, in noben obiskovalec, ne da bi me vznemiril.‹ Vprašal sem: ›Kdo ti je pokazal pot do tega, kar si dosegla?‹ Odgovorila je: ›Njegovi jasni dokazi in svetla znamenja. Ko se ti pot razjasni, vidiš tako cilj kakor znamenja, ki vodijo k njemu.‹ Medtem ko sem se pogovarjal z njo, je prišel starec, ki je skrbel zanjo, in jo vprašal: ›Kaj je opravil tvoj zdravnik?‹ Odgovorila je: ›Spoznal je bolezen in našel pravo zdravilo.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 478. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starec, ki je skrbel zanjo, stopil k njej in jo vprašal: ›Kaj je opravil tvoj zdravnik?‹ Odgovorila je: ›Spoznal je bolezen in našel pravo zdravilo.‹« Ibrahim je pripovedoval: »Na njegovem obrazu sta se pokazala veselje in radost, z menoj pa je ravnal prijazno in vedro. Odšel je h kralju in mu povedal, kaj se je zgodilo, kralj pa mu je naročil, naj mi izkaže vse časti. Sedem dni sem jo obiskoval, nato pa mi je rekla: ›O Abu Ishak, kdaj se bova preselila v deželo islama?‹ Vprašal sem jo: ›Kako boš odšla od tod? Kdo bi si drznil to storiti?‹ Odgovorila je: ›Tisti, ki te je pripeljal k meni in te poslal predme.‹ Rekel sem: ›Prav si povedala.‹ Naslednji dan sva odšla skozi vrata trdnjave in po njegovi zapovedi sva bila skrita očem: Kadar kaj hoče, je njegova zapoved le to, da reče: »Bodi!« in je. Nikoli nisem videl nikogar, ki bi bil vztrajnejši od nje v postu in nočni molitvi. Sedem let je prebivala ob sveti Božji hiši, nato pa je umrla in mekanska zemlja je postala njeno zadnje ležišče. Naj jo Bog obsuje z usmiljenjem in naj se usmili tistega, ki je izrekel te verze:

Ko so mi pripeljali zdravnika, so se že kazala znamenja bolezni in potokov solza. Odgrnil mi je tkanino z obraza, a pod njo ni videl drugega kakor dušo brez duha in telesa. Rekel jim je: ›Tega ni mogoče ozdraviti; ljubezen ima skrivnost, ki je domneva ne more doumeti.‹ Pa so rekli: ›Če ljudje ne vedo, kaj mu je, in njegove bolezni ni mogoče določiti ne opredeliti, kako naj bi mu zdravljenje pomagalo?‹ ›Pustite me, saj ne razsojam po domnevah.‹