Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Melodijo Hōyōraku je tedaj znal le še menih Meisen, ki je imel častni naslov ikō, in samo on jo je še lahko predal naprej. Ko se je razvedelo, da se bo upokojeni cesar Shirakawa pojutrišnjem odpravil na izlet v naravo, je Meisen bival v meniškem bivališču Sanmen pri templju Yamashina-dera. »Nocoj ne zapirajte vrat. Nemara me bo kdo prišel iskat,« je dejal in čakal. In res je, kakor je pričakoval, nekdo vstopil. Ko je vprašal, kdo je, je prišlek odgovoril: »Koresue.« »Si se prišel učit melodije Hōyōraku?« ga je vprašal. »Tako je,« je odvrnil oni. Tedaj ga je Meisen povabil v svoje prostore in mu predal omenjeno melodijo.