Prevod

V času dinastije Han se je Zhou Shi iz Xiapija nekoč odpravil v Donghai. Na poti je srečal uradnika, ki je nosil zvitek in ga prosil, ali bi ga vzel na čoln. Ko sta prepotovala dobrih deset lijev, je uradnik rekel Shiju: »Za kratek čas moram nekam zaviti. Zvitek bom pustil pri tebi na čolnu, a nikar ga ne odpiraj.« Ko je odšel, je Shi skrivaj razvil zvitek in videl, da je v njem seznam ljudi, ki jim je bilo namenjeno umreti. Med zadnjimi vpisi je bilo tudi njegovo ime. Kmalu se je uradnik vrnil, Shi pa je še vedno strmel v zvitek. Uradnik se je razjezil: »Izrecno sem te posvaril, ti pa si moje svarilo kar prezrl?« Shi je z glavo tolkel ob tla, da mu je tekla kri. Po dolgem času je uradnik rekel: »Hvaležen sem ti, ker si me peljal tako daleč, vendar tvojega imena iz tega zvitka ne morem izbrisati. Zdaj odidi domov in tri leta ne stopi čez hišni prag. Tako se boš lahko rešil. Nikomur ne povej, da si videl moj zvitek.« Shi se je vrnil domov in ni več hodil ven. Minili sta že dobri dve leti in vsem domačim se je njegovo ravnanje zdelo čudno. Tedaj je nenadoma umrl sosed. Oče se je razjezil in Shiju ukazal, naj gre izreč sožalje. Shiju ni preostalo drugega, toda komaj je stopil čez prag, že je zagledal tistega uradnika. Ta mu je rekel: »Naročil sem ti, naj tri leta ne hodiš iz hiše, ti pa si zdaj vendarle stopil ven. Kaj naj zdaj storim? Prizadeval sem si, da te ne bi srečal, in bil zaradi tega celo kaznovan z bičanjem in udarci s palico. Zdaj, ko sem te videl, pa ni več pomoči. Čez tri dni opoldne pridem pote.« Shi se je vrnil v hišo in v solzah povedal vse, kar se mu je zgodilo. Oče mu še vedno ni verjel. Mati pa je noč in dan bedela ob njem. Ko je tretji dan nastopilo poldne, je Shi res zagledal uradnika, ki je prišel ponj, in umrl.