Prevod
Nekega jutra se je cesarjevič odpravil na lov. Ko je gazil po snegu, se mu je iz nosa ulila kri. Gledal je, kako lepo je videti rdečo kri na belem snegu, in si mislil: »O, ko bi se le mogel poročiti z dekletom, belim kakor sneg in rdečeličnim kakor kri!« S temi mislimi je šel dalje in srečal starko. Vprašal jo je, ali je kje kakšno takšno dekle. Odgovorila mu je, da je tam naprej v gozdu hiša brez vrat, z enim samim oknom, skozi katero se hodi noter in ven, in da v njej živi prav takšno dekle. »Toda, sinko moj,« mu je rekla, »kdor jo je šel tja snubit, se ni nikoli več vrnil.« – »Pri Bogu, četudi se tudi jaz ne vrnem,« je odgovoril cesarjevič, »šel bom. Le povejte mi, ali je to prava pot?« Ko je starka to slišala, se ji je zasmilil. Segla je v nedrje, vzela košček kruha in ga dala cesarjeviču, rekoč: »Na, vzemi ta kruh, a čuvaj ga kakor punčico svojega očesa.« Vzel je kruh in šel naprej, kmalu zatem pa srečal drugo starko.
Vprašala ga je, kam gre, in povedal ji je, da gre snubit dekle tam in tam. Starka ga je začela odvračati z istimi besedami kakor prva, on pa ji je rekel: »Pri Bogu, starka, šel bom, četudi se nikoli ne vrnem.« Tedaj mu je dala lešnik in rekla: »Imej ta lešnik pri sebi, saj ti bo še prav prišel.« Vzel je lešnik in šel dalje. Kmalu je naletel še na tretjo starko, ki je sedela ob poti. Tudi ta ga je vprašala, kam gre, in povedal ji je, da gre snubit dekle tam in tam.
Ko je starka to slišala, ga je v solzah začela rotiti, naj pusti tisto dekle pri miru, in mu pripovedovala isto kakor prvi dve, a tudi nje ni hotel poslušati. Tedaj mu je dala oreh in rekla: »Vzemi ta oreh in ga shrani, dokler ga ne boš potreboval.« Začudil se je tem darovom in tretjo starko vprašal, kaj pomeni, da mu je prva dala malo kruha, druga lešnik, ona pa oreh. Starka mu je rekla: »Ko prideš pred hišo, vrzi kruh zverem, da te ne požro. Ko pa boš v najhujši stiski, vprašaj najprej lešnik, potem pa oreh.«
Nato je cesarjevič šel dalje, dokler ni zašel v gost gozd in v njem zagledal tiste hiše. Ko je stopil prednjo, je planila nanj množica najrazličnejših zveri. Kakor mu je naročila starka, jim je vrgel kruh, in brž ko ga je katera od zveri poduhala, je legla na trebuh in spodvila rep. Toda hiša ni imela vrat, okno pa je bilo visoko in ni mogel splezati do njega. Tedaj je nenadoma zagledal, kako neka ženska skozi okno spušča svoje zlate lase. Pritekel je, se jih oprijel in potegnila ga je v hišo. In kdo je bila? Prav tisto dekle. Razveselila sta se drug drugega, nato pa mu je dekle reklo: »Zahvali se Bogu, da moje matere ni doma, ker je šla v gozd nabirat zelišča, s katerimi začara mladeniče in jih spreminja v zveri. Tako je storila z vsemi, ki so me prišli snubit in bi te bili skoraj raztrgali, če ti ne bi Bog pomagal. Zdaj pa beživa!«
Tedaj sta zbežala skozi gozd, kolikor so ju nesle noge. Med begom sta se ozrla in zagledala njeno mater, ki je tekla za njima. Prestrašila sta se, starka pa ju je že skoraj dohitela, ko se je cesarjevič v stiski spomnil lešnika. Vzel ga je iz žepa in vprašal: »Ah, za božjo voljo! Kaj naj zdaj storiva?« Lešnik mu je odgovoril: »Odpri me.« Ko ga je odprl, so iz njega privrele deroče reke in materi zaprle pot. A z gorjačo se je dotaknila vode in voda se je razmaknila na dvoje, ona pa spet za njima.
Ko sta videla, da ju bo spet dohitela, je cesarjevič vzel oreh in zavpil: »Pa ti povej, kaj naj storiva!« »Stri me!« mu je odgovoril oreh. Brž ko ga je strl, je iz njega šinil ogenj, da bi skoraj ves gozd zagorel. Toda dekletova mati je pljunila v ogenj in ta je v hipu ugasnil, ona pa ju je še naprej zasledovala.
Tedaj je cesarjevič sprevidel, da so to hudičeve čarovnije. Obrnil se je proti vzhodu, se pokrižal in poklical mogočnega Boga na pomoč. Tedaj je z neba šinila strela in sežgala dekletovo mater, pod njo pa se je vdrla zemlja in pogoltnila njene kosti. Tako je cesarjevič z dekletom srečno pribežal domov, jo dal krstiti in jo vzel za ženo. In Bog naj vas razveseljuje!
