Prevod
Dunderberg, »Gromovna gora«, ob južnem vhodu v Hudsonsko višavje, je gozdnat hrib, ki ga naseljuje predvsem druščina krepkih, trebušastih škratov. Njihov vodja, Heer, je okrogel goblin, oblečen po šegi nizozemskih kolonistov izpred dveh stoletij; s seboj nosi govorno trobilo, skozi katero rjove ukaze, naj zapihajo vetrovi in švignejo strele. Ukaze izdaja v dolnjenizozemščini, izvršujejo pa jih omenjeni škrati, ki se v trumah dvignejo v zrak in se premetavajo po megli; včasih razcefrajo ladijsko zastavo ali vrhnje jadro, drugič pa ladjo pod sunki vetra tako nagnejo, da ji grozi, da se bo prevrnila na bok. Nekoč je enojambornica, ki je plula mimo Dunderberga, skoraj potonila, tedaj pa je posadka na vrhu jambora zagledala Heerov klobuk v obliki sladkornega stožca. Nihče si ni upal splezati ponj in ladja se je poravnala šele, ko jo je veter odgnal mimo Pollopelovega otoka — meje Heerove oblasti. Tisti hip se je klobuček kakor vrtavka zavrtel v zrak in ustvaril vrtinec, ki je posrkal nevihtne oblake, enojambornica pa je preostanek poti srečno nadaljevala plovbo. Kapitan je na jambor pribil podkev. »Klobučni navihanec« s Hudičevega mostu v Švici mora biti sorodnik tega razigranega duha, saj so njegove vragolije navadno precej neškodljive; vendar so nizozemski čolnarji, ki so pluli po reki, za vsak primer spuščali vrhove jader v poklon varuhu gore in dolga leta je bila to splošna navada. Pomorščakov, ki so tako izkazali spoštovanje Heeru z Donder Berga, njegovi škrati niso nikoli nadlegovali; vendar je kapitana Ouselstickerja iz Fishkilla nekoč zajel silovit nevihtni sunek — čeprav je imel na krovu pastorja — in goblin je prišel iz megle ter se razkoračil na premčnem poševniku, kakor da bi njegovo škuno vodil naravnost proti skalam. Pastor je zapel pesem svetega Nikolaja in goblin, ki ni mogel prenesti bodisi njene duhovne moči bodisi petja častitega pastorja, je kakor krogla švignil navzgor in odjezdil na viharnem vetru. S seboj je odnesel nočno čepico pastorjeve žene in jo obesil na vetrokaz cerkvenega zvonika v Esopusu, štirideset milj proč.
