Prevod

Qin Jubo iz Langye je bil star šestdeset let. Nekoč se je ponoči po popivanju vračal domov in šel mimo svetišča na gori Peng, ko je nenadoma zagledal svoja vnuka, ki sta mu prihajala naproti. Podpirala sta ga dobrih sto korakov, nato pa ga zgrabila za vrat, podrla na tla in ozmerjala: »Stari suženj! Takrat in takrat si me pretepel, zdaj pa te bom ubil!« Jubo je pomislil, da je tistega vnuka ob neki priložnosti res pretepel. Zato se je naredil mrtvega in pustila sta ga ležati ter odšla. Ko se je vrnil domov, je hotel vnuka kaznovati, a sta se prestrašena in užaloščena vrgla predenj, z glavama udarjala ob tla in govorila: »Kako bi ti kaj takega mogla storiti tvoja lastna vnuka? Bojiva se, da so bili to zli duhovi. Prosiva te, prepričaj se še enkrat!« Jubo je sprevidel, da imata morda prav. Čez nekaj dni se je pretvarjal, da je pijan, in spet šel mimo svetišča. Znova je zagledal vnuka, ki sta ga prišla podpirat. Brž ju je trdno zgrabil, da se duhova nista mogla več ganiti. Privlekel ju je domov in videti sta bila kakor človeka. Pristavil ju je k ognju in ju žgal, dokler jima nista trebuh in hrbet počrnela in razpokala, nato pa ju je odnesel na dvorišče. Ponoči sta oba izginila. Jubo je obžaloval, da ju ni mogel ubiti. Dober mesec pozneje se je spet pretvarjal, da je pijan, in se ponoči odpravil na pot z nožem, skritim pod obleko, ne da bi domači vedeli zanj. Ko ga še globoko v noč ni bilo nazaj, sta se vnuka zbala, da sta ga spet napadla tista duhova, in sta mu šla skupaj naproti. Jubo pa ju je zabodel do smrti.