Prevod

Pri nekem človeku je živel pastir, ki mu je mnogo let zvesto in pošteno služil. Nekoč je šel za ovcami in v gozdu zaslišal nekakšno piskanje, a ni vedel, kaj je. Odpravil se je za glasom v gozd, da bi pogledal, kaj se godi. Ko je prišel tja, je videl, da gori, sredi ognja pa piska kača. Pastir je obstal in gledal, kaj bo kača storila, saj jo je ogenj obdajal z vseh strani in se ji čedalje bolj približeval. Tedaj je kača zavpila iz ognja: Pastir, za božjo voljo, reši me iz tega ognja! Pastir ji je čez ogenj pomolil svojo palico, kača pa se je po njej povzpela na njegovo roko, mu po roki prilezla do vratu in se mu ovila okoli njega. Ko je pastir to videl, se je ves zbegal in rekel kači: Kaj je zdaj to, nesreča moja! Tebe sem rešil, sebe pa pogubil. Kača mu je odgovorila: Nič se ne boj, le odnesi me domov k mojemu očetu. Moj oče je kačji cesar. Pastir jo je začel prositi in se izgovarjati, da ne more pustiti svojih ovac, kača pa mu je rekla: Za ovce naj te prav nič ne skrbi; nič se jim ne bo zgodilo, le pojdi čim hitreje. Pastir je nato s kačo krenil skozi gozd in naposled prišel do vrat, ki so bila spletena iz samih kač. Ko sta prišla tja, je kača na pastirjevem vratu zažvižgala in vse kače so se pri priči razpletle. Potem je kača rekla pastirju: Ko prideva na dvor mojega očeta, ti bo ponudil vse, kar si boš zaželel: srebro, zlato in drage kamne, vendar ničesar ne vzemi, temveč prosi za nemi jezik. Dolgo se bo branil, nazadnje pa ti ga bo vendarle dal. Medtem sta prispela na očetov dvor in oče je v solzah vprašal kačo: »Za božjo voljo, sine, kje si bil!?« Kača mu je po vrsti povedala vse, kako jo je obkolil ogenj in kako jo je pastir rešil. Tedaj je kačji cesar rekel pastirju: Kaj naj ti dam, ker si mi rešil sina? Pastir je odgovoril: »Ničesar drugega nočem, le nemi jezik mi daj.« Cesar pa je rekel: »To ni zate, kajti če ti ga dam in ti komu poveš, boš pri priči umrl. Zato prosi za kar koli drugega in dal ti bom.« Pastir mu je odvrnil: »Če mi hočeš kaj dati, mi daj nemi jezik, če pa mi tega ne daš, zbogom! Drugega ničesar ne potrebujem.« In se je obrnil, da bi odšel. Tedaj ga je cesar poklical nazaj in mu rekel: »Stoj! Pridi sem, če že tako hočeš. Odpri usta!« Pastir je odprl usta in kačji cesar mu je pljunil vanje, nato pa rekel: »Zdaj pa ti pljuni meni v usta.« Pastir mu je pljunil v usta, kačji cesar pa spet pastirju. Tako sta si trikrat pljunila v usta, potem pa mu je kačji cesar rekel: »Zdaj znaš nemi jezik. Pojdi z bogom, vendar tega za živo glavo nikomur ne povej, kajti če komu poveš, boš pri priči umrl.« Pastir je odšel skozi gozd in med potjo slišal ter razumel vse, kar so govorile ptice in trave in vse, kar je na svetu. Ko je prišel k ovcam in jih našel vse na broju in pri miru, je legel, da bi si malo odpočil. Komaj je legel, sta priletela dva krokarja, sedla na drevo in se začela pogovarjati v svojem jeziku: »Ko bi ta pastir vedel, da je tu, kjer leži ono črno jagnje, pod zemljo polna klet srebra in zlata!« Ko je pastir to slišal, je odšel k svojemu gospodarju in mu povedal, gospodar pa je pripeljal voz, nato sta odkopala vrata v klet in odpeljala zaklad domov. Ta gospodar je bil pošten človek in je dal ves zaklad pastirju, rekoč: »Na, sine, ves ta zaklad je tvoj, tebi ga je Bog namenil. Sezidaj si hišo, oženi se in živi od tega bogastva.« Pastir je vzel zaklad, si sezidal hišo, se oženil in zaživel v njej, sčasoma pa je postal najbogatejši človek ne le v tisti vasi, temveč v vsej okolici ni bilo nikogar, ki bi mu bil kos. Imel je svojega ovčarja, govedarja, konjarja in svinjarja, veliko posest in silno bogastvo. Nekoč je prav na božični dan rekel svoji ženi: Pripravi vino in žganje in vse, kar je treba, jutri pa bova šla na pristavo in nesla pastirjem, da se še oni poveselijo. Žena ga je ubogala in pripravila vse, kakor ji je naročil. Ko sta naslednji dan prišla na pristavo, je gospodar zvečer rekel vsem pastirjem: Zdaj se vsi zberite, jejte in pijte in se veselite, jaz pa bom vso noč pri živini. In tako je gospodar odšel in ostal pri živini. Okoli polnoči so zatulili volkovi, psi pa zalajali; volkovi so v svojem jeziku govorili: Ali lahko pridemo klat, pa bo mesa tudi za vas? Psi so jim v svojem jeziku odgovarjali: Pridite, da se še mi najemo! Toda med psi je bil star pes, ki je imel v gobcu le še dva zoba. Ta stari pes je rekel volkovom: Da bi vas zlodej! Dokler imam v gobcu še ta dva zoba, mojemu gospodarju ne boste delali škode. Gospodar pa je vse to poslušal in razumel, kaj govorijo. Ko se je zjutraj zdanilo, je ukazal, naj vse pse pobijejo, le starega psa naj pustijo pri življenju. Služabniki so mu začeli govoriti: Za božjo voljo, gospodar, škoda jih je! Gospodar pa jim je odgovoril: Kar sem rekel, to storite. Nato se je z ženo odpravil domov in odjezdila sta: on na konju, žena pa na kobili. Med potjo je mož odjezdil naprej, žena pa je zaostala. Tedaj je konj pod možem zarezgetal. Konj je rekel kobili: Pohiti vendar, kaj zaostajaš! Kobila pa mu je odgovorila: Lahko tebi, ti nosiš enega gospodarja, jaz pa tri: nosim gospodinjo in v njej otroka, v sebi pa še žrebe. Mož se je ob tem ozrl in zasmejal, žena pa je to opazila, brž pognala kobilo, dohitela moža in ga vprašala, zakaj se je zasmejal. Odgovoril ji je: Nič ni bilo, kar tako. Toda ženi to ni zadostovalo, temveč je silila vanj, naj ji pove, zakaj se je zasmejal. Začel se je braniti: Pusti me, žena, za božjo voljo, kaj ti je? Še sam ne vem. A bolj ko se je branil, bolj je silila vanj, naj ji pove, zakaj se je zasmejal. Naposled ji je mož rekel: Če ti povem, bom pri priči umrl. Ona pa se tudi za to ni zmenila in je še naprej vztrajala, češ da ne more biti drugače, kakor da ji pove. Medtem sta prišla domov. Ko sta razjahala, je mož nemudoma naročil krsto, in ko je bila narejena, jo je dal postaviti pred hišo ter rekel ženi: Zdaj bom legel v krsto in ti povedal, zakaj sem se zasmejal; a brž ko ti povem, bom umrl. Legel je torej v krsto in se še enkrat ozrl okoli sebe, tedaj pa je zagledal starega psa, ki je prišel od živine, mu sedel k vzglavju in jokal. Ko je mož to opazil, je rekel ženi: Prinesi kos kruha in ga daj temu psu. Žena je prinesla kos kruha in ga vrgla pred psa, a ga pes še pogledati ni hotel, petelin pa je prišel in ga začel zobati. Tedaj je pes rekel petelinu: Nesreča požrešna, tebi gre po glavi samo jed, pa vidiš, da bo gospodar umrl! Petelin mu je odgovoril: Pa naj umre, če je neumen. Jaz imam sto žena, pa jih vse zvabim na eno samo proseno zrno, kadar ga kje najdem, in ko pridejo, ga sam požrem; če pa se katera začne jeziti, jo takoj s kljunom, on pa še ene ni zmožen ukrotiti. Ko je mož to slišal, je vstal iz krste, vzel palico in poklical ženo v sobo. Pridi, žena, da ti povem. Potem pa s palico po njej. Zato, žena! Zato, žena! In tako se je žena unesla in ga nikoli več ni spraševala, zakaj se je smejal.