Želva, ki ni znala molčati

Besedilo

Želva, ki ni znala molčati

Prodnik je vprašal: »Kako pa se je to zgodilo?« Odgovorila je: »Zgodba 13: Zgodba o želvi Kambugrīvi. V nekem jezeru je živela želva po imenu Kambugrīva. Njena prijatelja, gosaka Saṅkaṭa in Vikaṭa, sta ji bila nadvse vdana. Vsak dan sta prihajala na jezerski breg in se z njo pogovarjala o božanskih modrecih in velikih svetnikih, ob sončnem zahodu pa sta se vračala v svoje gnezdo. Sčasoma je zaradi suše jezero začelo počasi usihati. Prijatelja je njena nesreča zelo prizadela in rekla sta: ›Prijateljica! Od tega jezera je ostalo le še blato. Srce nama stiska skrb, kaj bo s teboj.‹ Ko je Kambugrīva to slišala, je rekla: ›Brez vode nam zdaj ni več mogoče živeti. Vendar poiščimo kakšno rešitev. Saj je rečeno: Tudi v težkih časih ne opusti poguma,

saj ti prav pogum lahko pokaže pot iz stiske.

Kakor trgovec, ki se mu ladja razbije na morju,

še vedno hrepeni, da bi priplaval na breg.

In še:

Moder človek si vselej prizadeva za prijatelje in sorodnike;

ko jih doleti nesreča, jim z vso močjo pomaga, je dejal Manu.

Zato prinesita močno vrv ali lahko palico in poiščita jezero, v katerem je veliko vode. Jaz bom palico z zobmi zagrabila na sredini, vidva pa jo primita vsak na svojem koncu in me skupaj z njo odnesita do tistega jezera.‹

Odgovorila sta: ›Prijateljica, tako bova storila. Toda ti moraš ves čas molčati. Sicer boš padla s palice.‹

Storili so tako. Med potjo je Kambugrīva pod seboj zagledala neko mesto. Meščani so opazili, kako jo ptici nosita po zraku, in začudeno vzkliknili: ›Poglejte, poglejte! Ptici nosita nekaj okroglega!‹ Ko je Kambugrīva zaslišala njihov hrup, je hotela vprašati: ›Hej, kaj je ta hrup?‹ Toda še preden je izgovorila do konca, je padla na tla in meščani so jo razsekali na kose. Zato pravim: poslušaj prijatelje, ki ti želijo dobro. In tudi:

Anāgata-vidhātā in Pratyutpanna-mati

oba srečno živita, Yad-bhaviṣya pa propade.

Prodnik je vprašal: »Kako pa se je to zgodilo?« Odgovorila je: »Zgodba 14: Zgodba o treh ribah, Anāgata-vidhāti in drugih. V nekem jezeru so živele tri ribe: Anāgata-vidhātā, Pratyutpanna-mati in Yad-bhaviṣya. Nekega dne so mimo prišli ribiči, zagledali jezero in rekli: ›Glej, koliko rib je v tem jezeru! Še nikoli ga nismo preiskali. Za danes smo si hrano že priskrbeli in večer je že. Zato se vrnimo sem jutri ob zori.‹ Ko je Anāgata-vidhātā zaslišal te besede, ki so ga zadele kakor strela, je sklical vse ribe in rekel: ›Ste slišale, kaj so govorili ribiči? Še nocoj pojdimo v katero od bližnjih jezer. Saj je rečeno:

Kdor nima moči, naj pred močnim sovražnikom zbeži

ali pa si poišče zavetje v trdnjavi; druge poti zanj ni.

Prepričan sem, da bodo ribiči ob zori prišli sem in nas vse pokončali. Zato ni prav, da tu ostanemo še en sam trenutek. Saj je rečeno:

Modri, ki jim je tudi drugod odprta pot v srečno življenje,

ne čakajo, da bi jih doletela smrt in poguba rodu.

Ko je Pratyutpanna-mati to slišal, je rekel: ›Res je, prav imaš. Tudi jaz si želim oditi. Pojdimo drugam. Saj je rečeno:

Tisti, ki se bojijo tujine, ki so polni slepil in brez poguma,

poginejo v domačem kraju: vrane, strahopetci in divjad.

Zakaj bi človek, ki lahko gre kamor koli,

zaradi navezanosti na domači kraj šel v pogubo?

»Ta vodnjak je bil očetov,« govorijo strahopetci

in pijejo njegovo slano vodo.

Ko je Yad-bhaviṣya to slišal, se je glasno zasmejal in rekel: ›Vajino posvetovanje ni nič kaj modro. Ali naj že zaradi nekaj njihovih besed zapustimo jezero svojih očetov in dedov? Če se nam je življenjska doba iztekla, bomo umrli tudi drugod. Saj je rečeno: Kar varuje usoda, obstane tudi brez varstva;

kar usoda pogubi, propade, čeprav je skrbno varovano.

Tudi zapuščenec brez zaščite preživi v gozdu,

drugemu pa niti vsa skrb ne ohrani življenja doma.

Jaz torej ne grem nikamor. Vidva pa storita, kar se vama zdi prav.‹

Ko sta Anāgata-vidhātā in Pratyutpanna-mati spoznala, da je neomajen, sta odšla s svojima družinama. Ob zori so ribiči z mrežami prečesali jezero in iz njega pobrali vse ribe, tudi Yad-bhaviṣyo. Zato pravim: Anāgata-vidhātā in Pratyutpanna-mati srečno živita.«

Ko je prodnik to slišal, je rekel: »Draga, ali me imaš za takega, kot je bil Yad-bhaviṣya? Le glej, kaj zmore moja pamet: ta hudobni ocean bom izsušil s svojim kljunom!«

Samica mu je odgovorila: »Kaj vendar lahko dosežeš v sporu z oceanom? Ni prav, da se jeziš nanj. Saj je rečeno:

Jeza nemočnega človeka škodi le njemu samemu;

lonec, ki se čez mero razgreje, ožge le lastne stene.

In tudi:

Kdor ne pozna ne svoje ne nasprotnikove moči

in se vneto požene proti ognju, pogine kakor vešča.

Prodnik je rekel: »Draga, nikar ne govori tako. Kdor ima moč in pogum, premaga tudi velikana, četudi je sam majhen. Saj je rečeno:

Neuklonljivi napade sovražnika prav tedaj, ko je ta na vrhuncu moči,

kakor se Rāhu še danes zaganja v polno luno.

In tudi:

Lev položi šapo na glavo pobesnelemu slonu, četudi je ta večji od njega in mu po temnih sencih teče izloček razburjenja.

In tudi:

Žarki komaj vzhajajočega sonca že padajo na gorske vrhove;

kaj pomeni starost tistemu, ki se rodi z močjo?

Slon je velikanski, pa ga obvladuje kavelj; mar je kavelj velik kakor slon?

Ko zasveti svetilka, tema izgine; mar je tema velika le kakor svetilka?

Tudi gore se zrušijo pod udarcem strele; mar je gora velika le kakor strela?

Močan je tisti, v komer žari moč; zakaj bi zaupali zgolj velikosti?

S tem kljunom bom torej odnesel vso njegovo vodo in ga spremenil v suho kopno.«

Samica je rekla: »Ljubi! Vanj se neprestano izliva Jāhnavī, ki zbira vode devetstotih rek, in prav tako Sindhu. Kako boš s kljunom, ki lahko odnese le kapljico, izsušil ocean, ki ga polni tisoč osemsto rek? Zakaj ne verjameš temu, kar ti govorim?« Prodnik je odgovoril: »Draga!

Vztrajnost je temelj uspeha, moj kljun pa je trden kakor železo.

Dnevi in noči so dolgi: zakaj se ocean ne bi izsušil?

Težko je doseči zmago, dokler človek ne pokaže svojega poguma;

celo sonce, ko vstopi v Tehtnico, premaga gmote oblakov.

Samica je rekla: »Če se že moraš spustiti v boj z oceanom, pokliči še druge ptice in se ga loti skupaj s prijatelji. Saj je rečeno:

Množico združenih je težko premagati, četudi je vsak zase slaboten;

iz travnih bilk spletemo vrv, s katero lahko zvežemo celo slona.

In tudi:

Zaradi spora z združeno druščino je slon poginil:

pokončali so ga vrabčevka, žolna, muha in žaba.

Prodnik je vprašal: »Kako pa se je to zgodilo?« Odgovorila je: »Zgodba 15: Zgodba o slonu in vrabčjem paru. V nekem gozdu sta živela vrabec in vrabčevka, ki sta si na drevesu tamāla spletla gnezdo. Čez čas sta pričakovala naraščaj. Nekega dne se je k drevesu zatekel divji slon, ki ga je mučila vročina in je iskal senco. V svoji razbrzdanosti je s koncem rilca zgrabil vejo, na kateri sta gnezdila vrabca, in jo odlomil. Ob padcu so se razbila vsa jajca. Ker pa se vrabcema življenjska doba še ni iztekla, sta se nekako rešila. Vrabčevka, strta zaradi razbitih jajc, je neutolažljivo tožila. Tedaj je njeno žalovanje zaslišal njen dragi prijatelj, žolna po imenu Kāṣṭha-kūṭa. Njena bolečina ga je prizadela, zato je prišel k njej in rekel: ›Draga prijateljica! Kaj koristi prazno žalovanje? Saj je rečeno:

Modri ne žalujejo za izgubljenim, mrtvim in minulim;

prav v tem se, kakor pravijo, razlikujejo od neumnih.

In tudi:

Neumnež, ki žaluje za bitji, za katerimi ni treba žalovati,

si z njihovo bolečino nakoplje še svojo in trpi dvojno nesrečo.

In še:

Pokojnik mora proti svoji volji zaužiti sluz in solze, ki jih potočijo svojci;

zato ne jokajmo, temveč po svojih močeh opravimo obrede.

Vrabčevka je rekla: ›Naj bo že tako. Toda hudobni slon mi je v svoji objestnosti pokončal zarod. Če si moj pravi prijatelj, poišči način, kako ubiti tega nizkotnega slona. Ko bo mrtev, bo popustila moja bolečina zaradi izgubljenega zaroda. Saj je rečeno:

Kdor povrne človeku, ki mu je pomagal v nesreči, in tistemu, ki se mu je v stiski posmehoval,

ta se je, menim, rodil še enkrat.

Kāṣṭha-kūṭa je rekel: ›Draga prijateljica, res je, prav imaš. Saj je rečeno:

Prijatelj je tisti, ki ti stoji ob strani v nesreči, četudi je drugega rodu;

ko ti gre dobro, je vsako bitje pripravljeno biti tvoj prijatelj.

Prijatelj je tisti, ki ti stoji ob strani v nesreči; sin je tisti, ki ti je vdan;

služabnik je tisti, ki zna izpolniti naročilo; žena je tista, ob kateri najdeš mir.

Zdaj boš videla, kaj zmore moja pamet. Tudi jaz imam prijateljico, muho po imenu Vīṇāravā. Poklical jo bom in se vrnil z njo, da bomo pokončali tega zlobnega slona.‹

Nato je z vrabčevko odšel k muhi in ji rekel: ›Draga prijateljica, neki hudobni slon je prizadel mojo ljubo vrabčevko in ji razbil jajca. Prosim, pomagaj mi izpeljati načrt za njegovo smrt.‹

Muha je odgovorila: ›Dragi prijatelj, kaj je tu sploh treba govoriti? Saj je rečeno:

Prijatelju storimo uslugo, da bi nam jo nekoč povrnil;

ali ni usluga prijateljevemu prijatelju prav tako usluga prijatelju?

To je res. Toda tudi jaz imam prijatelja, žabca po imenu Meghanāda. Pokličimo še njega in potem ustrezno ukrepajmo. Saj je rečeno:

Načrti, ki jih premislijo učeni, dobronamerni, pošteni

in preudarni svetovalci, ne zatajijo.

Vsi trije so odšli k Meghanādi, mu povedali vse, kar se je zgodilo, in čakali na njegov odgovor. Rekel je: ›Kaj je ta bedni slon proti jezni, združeni druščini? Ravnajte se po mojem načrtu. Muha, opoldne pojdi k temu objestnemu slonu in mu ob ušesu zabrenči, kakor bi igrala vīṇā. Od prijetnega zvoka bo v užitku zaprl oči. Tedaj mu bo Kāṣṭha-kūṭa s kljunom izkljuval oči in ga oslepil. Ko ga bo mučila žeja, bo zaslišal mene in moje tovariše, ki bomo regljali ob robu jame. Mislil bo, da je tam voda, in se nam približal. Ko bo prišel do jame, bo padel vanjo in umrl. Tako moramo združiti moči, da bomo dosegli maščevanje.‹ Storili so, kakor je naročil. Pobesneli slon je ob prijetnem muhinem petju zaprl oči, Kāṣṭha-kūṭa pa mu jih je izkljuval. Opoldne je nato slepo taval naokrog, sledil žabjemu regljanju, prišel do velike jame, padel vanjo in poginil. Zato pravim: slona so pokončali vrabčevka, žolna, muha in žaba.« Prodnik je rekel: »Draga, naj bo tako. Skupaj z zbranimi prijatelji bom izsušil ocean.« Ko se je tako odločil, je poklical čaplje, žerjave, pave in druge ptice ter jim rekel: »Prijatelji! Ocean me je ponižal, ko mi je odnesel jajca. Domislite se, kako bi ga izsušili.« Posvetovali so se in odgovorili: »Nimamo moči, da bi izsušili ocean. Zakaj bi se zaman trudili? Saj je rečeno:

Slabotnež, ki ga zaslepi ošabnost in se odpravi v boj proti močnemu sovražniku,

se bo moral umakniti kakor slon z zlomljenimi okli.

Toda naš gospodar je Vainateya. Povejmo mu vse o tem ponižanju, da ga bo razjezila krivica, storjena njegovemu rodu, in se bo maščeval. Četudi nam bo pokazal svojo vzvišenost, nam zaradi tega ne bo nič huje. Saj je rečeno:

Človeku odleže, če svojo bolečino zaupa zvestemu prijatelju, krepostnemu služabniku, vdani ženi

ali gospodarju, ki ima moč, da mu pomaga.

Pojdimo torej k Vainateyi, saj je naš gospodar.«

In tako so vse ptice z žalostnimi obrazi in očmi, polnimi solz, prišle k Vainateyi in začele žalostno vpiti: »Gorje! Krivica, krivica! Čeprav si ti naš zaščitnik, je ocean poštenemu prodniku odnesel jajca. Zdaj je ptičji rod izgubljen! Ocean bo po svoji volji pogubljal tudi druge. Saj je rečeno:

Ko kdo vidi drugega storiti kaj zavržnega, ga posnema;

ljudje se ravnajo drug po drugem, ne po resnici.

Podložnike je treba varovati pred prilizovalci, tatovi, hudodelci in nasilneži,

pa tudi pred prevarami z lažnimi merami in utežmi ter drugimi sleparijami.

Kralju, ki varuje podložnike, pripada šestina zaslug njihove pravičnosti;

če jih ne varuje, ga zadene šestina njihove krivde.

Ogenj, ki se rodi iz trpljenja zatiranih podložnikov,

ne ugasne, dokler ne sežge kraljevega bogastva, rodu in življenja.

Kralj je sorodnik tistim brez sorodnikov, kralj je oko tistim brez oči;

kralj je oče in mati vsem, ki živijo pravično.

Vladar, ki želi obirati sadove, naj skrbno neguje svoje ljudstvo

z darovi, častmi in drugim, kakor vrtnar zaliva mlade poganjke.

Kakor droben kalček, ki ga skrbno varujemo,

ob svojem času obrodi sad, tako ga obrodi dobro varovano ljudstvo.

Zlato, žito, dragulji, vozovi vseh vrst

in vse drugo, kar ima kralj, prihaja od njegovih podložnikov.

Ko je Garuḍa to slišal, ga je njihovo trpljenje prizadelo in prevzela ga je jeza. Pomislil je: »Res je, te ptice imajo prav. Še danes pojdimo in izsušimo ta ocean!«

Medtem ko je tako premišljeval, je prišel Viṣṇujev sel in rekel: »Garuḍa! Gospod Nārāyaṇa me je poslal k tebi. Zaradi opravkov bogov se namerava odpraviti v Amarāvatī. Zato nemudoma pridi!«

Ko je Garuḍa to slišal, je ponosno odgovoril: »Sel! Kaj naj gospod počne z menoj, tako slabim služabnikom? Vrni se k njemu in mu povej, naj si namesto mene poišče drugega služabnika, ki ga bo nosil. Izroči mu moj spoštljivi pozdrav. Saj je rečeno:

Moder človek naj ne služi tistemu, ki ne pozna njegovih vrlin;

od njega ne bo imel nobene koristi, kakor je ni od jalove zemlje, četudi jo dobro preorje.

Sel je rekel: »Vainateya! Še nikoli nisi tako govoril o gospodu. Povej, s čim te je užalil?« Garuḍa je odgovoril: »Ocean, ki je gospodovo prebivališče, je našemu prodniku odnesel jajca. Če ga gospod ne kaznuje, mu ne bom več služil. To je moja odločitev in sporoči mu jo. Zato se čim prej vrni k njemu in mu vse povej.« Ko je gospod od sla izvedel, da se je Vainateya razjezil zaradi prizadete vdanosti, je pomislil: »Osebno ga bom pripeljal in mu izkazal spoštovanje. Saj je rečeno:

Kdor si želi blaginje, naj ne ponižuje vdanega, sposobnega in plemenitega služabnika,

temveč naj ga vselej ljubeče neguje kakor sina.

In še:

Kralj, četudi je zadovoljen s služabniki, jim daje le denar;

oni pa mu, če jim izkazuje spoštovanje, pomagajo tudi za ceno življenja.«

Ko je tako premislil, je nemudoma odšel k Vainateyi v Rukma-puro. Ko je Vainateya zagledal gospoda v svojem domu, je od sramu sklonil glavo, se mu priklonil in rekel: »Gospod! Ocean, ki ga je tvoja zaščita napravila objestnega, je odnesel jajca mojega služabnika in s tem ponižal mene. Le iz spoštovanja do tebe sem odlašal. Sicer bi ga še danes spremenil v suho kopno. Iz strahu pred gospodarjem človek ne udari niti tistega, ki bi ga moral kaznovati. Saj je rečeno:

Plemenit služabnik ne stori ničesar, kar bi njegovega gospodarja ponižalo

ali mu povzročilo srčno bolečino, četudi bi moral zato žrtvovati življenje.

Ko je gospod to slišal, je rekel: »Vainateya! Res je, prav imaš. Saj je rečeno:

Kazen za služabnikovo krivdo zadene njegovega gospodarja;

zato tudi sramota pade nanj, ne le na služabnika.

Pridi torej, vzemiva oceanu jajca in potolaživa prodnika. Potem pa pojdiva v Amarāvatī.«

Tako sta tudi storila. Gospod je oštel ocean, napel lok z ognjeno puščico in mu rekel: »Hudobnež! Vrni prodnikova jajca, sicer te spremenim v suho kopno!«

Prestrašeni ocean je vrnil jajca, prodnik pa jih je izročil svoji ženi. Zato pravim: ne podajaj se v boj, ne da bi poznal sovražnikovo moč. Človek pa tudi ne sme opustiti prizadevanja.

Ko je Sañjīvaka to slišal, ga je znova vprašal: »Prijatelj! Kako naj vem, da ima zle namene? Ves ta čas mi je izkazoval vedno več naklonjenosti in prijaznosti. Nikoli nisem opazil spremembe v njegovem vedenju. Povej mi torej, kako naj to spoznam, da bom zaradi lastne varnosti ukrepal in ga ubil.«