Prevod

Pripovedujejo tudi, da je bil vladar pravovernih Harun ar Rašid neke noči silno nemiren. Svojemu vezirju Džaferju ibn Jahji al Barmakiju je rekel: »Nocoj ne morem zaspati, tesnoba mi stiska prsi in ne vem, kaj naj storim.« Njegov služabnik Masrur, ki je stal pred njim, se je zasmejal. Kalif ga je vprašal: »Čemu se smeješ? Se norčuješ iz mene ali si znorel?« Odgovoril je: »Ne, pri Bogu, o vladar pravovernih …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristota noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Harun ar Rašid vprašal rablja Masrurja: ‘Se norčuješ iz mene ali si znorel?’ Ta mu je odgovoril: ‘Ne, pri Bogu, o vladar pravovernih! Pri tvojem sorodstvu s prvakom božjih poslancev prisegam, da tega nisem storil nalašč. Včeraj sem se šel sprehajat zunaj palače in prišel do brega Tigrisa. Tam sem zagledal zbrane ljudi in se ustavil. Videl sem moža, ki je spravljal ljudi v smeh; pravijo mu Ibn al Karibi. Zdaj sem se spomnil njegovih besed in nisem mogel zadržati smeha. Prosim te odpuščanja, o vladar pravovernih.’ Kalif je rekel: ‘Pripelji mi ga nemudoma!’ Masrur je pohitel ven, poiskal Ibn al Karibija in mu rekel: ‘Vladar pravovernih te kliče.’ Ta je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Masrur pa mu je dejal: ‘Toda pod enim pogojem: če stopiš predenj in te s čim obdari, pripade tebi četrtina, vse drugo pa meni.’ Ibn al Karibi mu je rekel: ‘Naj bo polovica tebi in polovica meni.’ ‘Ne,’ je odvrnil Masrur. Ibn al Karibi je predlagal: ‘Tebi dve tretjini, meni pa tretjina.’ Šele po dolgem pregovarjanju je Masrur privolil. Nato je Ibn al Karibi odšel z njim. Ko je stopil pred vladarja pravovernih, ga je pozdravil, kakor se spodobi pozdraviti kalifa, in obstal pred njim. Vladar pravovernih mu je rekel: ‘Če me ne spraviš v smeh, te bom trikrat udaril s to vrečo.’ Ibn al Karibi si je mislil: ‘Kaj pa so trije udarci s to vrečo, ko mi še bič ne more do živega?’ Menil je namreč, da je vreča prazna. Začel je govoriti reči, ki bi nasmejale še tako razkačenega človeka, in zbijati najrazličnejše šale, toda vladar pravovernih se ni niti zasmejal niti nasmehnil. Ibn al Karibi je bil začuden, nato pa se je vznemiril in prestrašil. Vladar pravovernih mu je rekel: ‘Zdaj si si zaslužil udarce.’ Vzel je vrečo in ga enkrat udaril. V njej so bili štirje kamni, vsak težak dva ratla. Udarec ga je zadel v vrat, da je silovito zakričal. Tedaj se je spomnil dogovora z Masrurjem in rekel: ‘Milost, o vladar pravovernih! Poslušaj me za trenutek.’ Kalif mu je odvrnil: ‘Povej, kar imaš povedati.’ Rekel je: ‘Masrur mi je postavil pogoj, na katerega sem pristal: od vsega, s čimer me obdari vladar pravovernih, pripade meni tretjina, njemu pa dve tretjini. Šele po hudem pregovarjanju je privolil v to. Doslej pa si me obdaril samo z udarci. Ta udarec je moj delež, preostala dva pa sta njegova. Jaz sem svoj delež že prejel, on pa stoji tukaj, o vladar pravovernih, zato mu izroči, kar mu pripada.’ Ko je vladar pravovernih slišal te besede, se je tako zasmejal, da se je zvrnil na hrbet. Poklical je Masrurja in ga enkrat udaril. Ta je zavpil: ‘O vladar pravovernih, meni zadostuje tretjina, njemu pa daj dve tretjini!’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristo prva noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Masrur rekel: ‘O vladar pravovernih, meni zadostuje tretjina, njemu pa daj dve tretjini!’ Kalif se je obema zasmejal in ukazal, naj vsakemu izplačajo po tisoč dinarjev. Odšla sta vesela daru, s katerim ju je obdaril.«