Prevod

Nekoč je na kraju, ki se danes imenuje Sesondži, prebival veliki svetnik Momozono. Ko je prejel cesarski odlok o imenovanju za poveljnika garde, je dal posestvo popraviti, da bi tam gostil slovesno gostijo, in opravljal obrede za srečen potek praznovanja. Toda ko sta do gostije ostala le še dva dneva, je nenadoma umrl. Služinčad se je razkropila in v opusteli hiši sta ostala le njegova žena in mladi sin. Ta sin je bil Čikamitsu, poznejši predstojnik urada za palačno opremo. Hišo je nato prevzel regent Ičidžo in v njej priredil slovesno gostijo, ko je postal vrhovni minister. V jugozahodnem vogalu posestva je bila grobna gomila; zemljeni zid je bil tam pomaknjen navzven, gomila pa je ležala pod vogalnim stebrom. Gospod je sklenil: »Tu bom postavil budistično svetišče. Gomilo naj odstranijo, svetišče pa bomo zgradili na njenem mestu.« Tudi drugi so dejali, da bo to pokojniku v gomili gotovo prineslo veliko duhovnih zaslug. Ko so jo razkopali, so v njej našli kamnito skrinjo. Odprli so jo in zagledali v njej ležečo budistično redovnico, staro kakih petindvajset ali šestindvajset let. Njena polt je bila prelepa, barva ustnic se ni niti najmanj spremenila; bila je nepopisno lepa in zdelo se je, kakor da trdno spi. Oblečena je bila v izredno lepa oblačila različnih barv. Nemara je nenadoma umrla še mlada. Ob njej je bila lično postavljena kovinska čaša. Vse, kar je bilo v skrinji, je neprimerljivo dišalo. Ljudje so se osupli zgrinjali okoli nje in jo opazovali, tedaj pa je od severozahoda zapihal veter in vse se je spremenilo v raznobarven prah ter izginilo. Razen kovinske čaše ni ostalo prav nič. »Četudi je bil človek mrtev že zelo dolgo, se vendar ne bi smeli tako razsuti niti njegove kosti in lasje. Da se je ob pišu vetra vse spremenilo v prah in razletelo, je nekaj nezaslišanega,« so govorili ljudje in se še dolgo čudili. Ker je regent kmalu zatem umrl, so se spraševali, ali ga ni doletelo prekletstvo zaradi oskrunjenega groba.