Prevod

O možu mi pripoveduj, muza, premetenem, ki je toliko blodil, potem ko je razdejal sveto trojansko mesto; videl je mesta mnogih ljudi in spoznal njihove misli, mnogo gorja je na morju pretrpel v svojem srcu, ko se je boril za svoje življenje in vrnitev tovarišev.

A niti tako ni rešil tovarišev, čeprav si je silno želel; pogubili so se namreč zaradi lastne objestnosti, nespametneži, ki so govedo Hiperionovega sina Heliosa požrli; on pa jim je odvzel dan vrnitve.

O tem pripoveduj tudi nam, boginja, Zevsova hči, in začni, kjer želiš. Tedaj so bili vsi drugi, ki so ušli strmi pogubi, že doma, rešeni vojne in morja; le njega, ki je hrepenel po vrnitvi in ženi, je zadrževala častita nimfa Kalipso, božanska med boginjami, v svojih globokih votlinah, ker si ga je želela za moža.

Ko pa je v kroženju let prišlo tisto leto, v katerem so mu bogovi usodili vrnitev domov na Itako, niti tam ni bil prost preizkušenj, celo med svojimi dragimi ne. Vsi bogovi so se ga usmilili razen Pozejdona; ta je nepopustljivo besnel nad bogovom podobnim Odisejem, dokler ni prišel v svojo deželo.

A Pozejdon je odšel k daljnim Etiopcem, Etiopcem, ki prebivajo na skrajnem robu človeškega sveta, razdeljeni na dvoje, eni tam, kjer Hiperion zahaja, drugi tam, kjer vzhaja, da bi prejel hekatombo bikov in ovnov.

Tam je sedel in užival na gostiji; drugi bogovi pa so bili zbrani v palači olimpijskega Zevsa. Med njimi je začel govoriti oče ljudi in bogov; v srcu se je namreč spomnil plemenitega Ajgista, ki ga je ubil daleč sloveči Orest, Agamemnonov sin. Ob misli nanj je nesmrtnim spregovoril: »Gorje, kako smrtniki krivijo bogove! Pravijo, da prihaja zlo od nas, a si tudi sami z lastno objestnostjo nakopljejo gorje prek tega, kar jim je usojeno. Tako je tudi Ajgist proti usodi vzel zakonsko ženo Atrejevega sina in njega ubil ob vrnitvi, čeprav je vedel, da ga čaka strma poguba, saj smo ga vnaprej posvarili, ko smo poslali Hermesa, ostrovidnega ubijalca Argosa, naj ga ne ubije in naj ne snubi njegove žene; kajti Orest bo maščeval Atrejevega sina, ko bo odrasel in zahrepenel po domači deželi.

Tako mu je govoril Hermes, a z dobronamernim svarilom Ajgista ni prepričal; zdaj pa je vse naenkrat poplačal.« Nato mu je odgovorila boginja, sivooka Atena: »Oče naš, Kronosov sin, najvišji med vladarji, ta res leži mrtev po pravici; tako naj propade vsak, ki bi ravnal enako. A srce mi gori za modrega Odiseja, nesrečnika, ki že dolgo trpi daleč od svojih dragih na otoku, ki ga obliva morje, prav v njegovem osrčju.

Otok je porasel z drevjem in na njem prebiva boginja, hči zlonamernega Atlanta, ki pozna globine vsega morja in sam drži visoke stebre, ki ločujejo zemljo in nebo.

Njegova hči zadržuje nesrečnika, ki toži, in ga nenehno z mehkimi, priliznjenimi besedami zapeljuje, da bi pozabil Itako. Odisej pa, ki si želi videti vsaj dim, kako se dviga iz njegove dežele, hrepeni po smrti. Pa se niti tebi srce ne zgane, Olimpijec? Mar ti Odisej ni ustregel z daritvami ob ladjah Argejcev v prostrani Troji? Zakaj si se tako razsrdil nanj, Zevs?«

Zevs, zbiralec oblakov, ji je odgovoril: »Otrok moj, kakšna beseda ti je ušla izza ograje zob! Kako bi mogel pozabiti božanskega Odiseja, ki po razumu presega smrtnike in je več kot drugi daroval nesmrtnim bogovom, gospodarjem prostranega neba?

Toda Pozejdon, ki objema zemljo, se neprestano in neizprosno jezi zaradi Kiklopa, ki mu je Odisej iztaknil oko, bogovom podobnega Polifema, najmogočnejšega med vsemi Kiklopi. Rodila ga je nimfa Toosa, hči Forkisa, vladarja nerodovitnega morja, ki se je v globokih votlinah združila s Pozejdonom.

Zaradi tega Pozejdon, pretresalec zemlje, Odiseja sicer ne ubije, vendar ga žene v blodnje daleč od domovine. A dajte, vsi, ki smo tu, premislimo, kako naj se vrne domov; Pozejdon pa bo opustil svojo jezo. Sam vendar ne bo mogel kljubovati vsem nesmrtnim bogovom in se upirati njihovi volji.«

Nato mu je odgovorila boginja, sivooka Atena: »Oče naš, Kronosov sin, najvišji med vladarji, če je zdaj blaženim bogovom res po volji, da se preudarni Odisej vrne v svoj dom, pošljimo glasnika Hermesa, ubijalca Argosa, na otok Ogigijo, da čim prej lepokodri nimfi sporoči nepreklicni sklep o vrnitvi vztrajnega Odiseja, da sme odpluti. Jaz pa pojdem na Itako, da njegovega sina spodbudim in mu vlijem poguma v srce, da skliče dolgolasce Ahajce na zbor in vsem snubcem ukaže oditi, njim, ki mu nenehno koljejo številne ovce in krivorogo govedo z okornim korakom.

Poslala ga bom v Šparto in peščeni Pilos, da poizve o vrnitvi ljubega očeta, če bi kje kaj slišal, in da si med ljudmi pridobi dober sloves.«

Tako je rekla in si na noge privezala lepe sandale, nesmrtne in zlate, ki so jo nosili čez morje in brezmejno zemljo kakor piš vetra; vzela je močno sulico, nabrušeno z ostro bronasto konico, težko, veliko in čvrsto, s katero podira vrste junakov, na katere se razsrdi, hči mogočnega očeta.

Pognala se je z vrhov Olimpa in obstala na Itaki pred Odisejevimi vrati, na pragu dvorišča; v dlani je držala bronasto sulico, podobna tujcu, Mentesu, voditelju Tafijcev.

Tam je našla objestne snubce. Pred vrati so se kratkočasili z igro kamenčkov, sede na kožah goveda, ki so ga sami zaklali; glasniki in urni strežniki so jim stregli: eni so v mešalnih posodah mešali vino z vodo, drugi so s poroznimi spužvami mize umivali in jih postavljali prednje, tretji pa delili obilne porcije mesa.

Daleč prvi jo je zagledal bogovom podobni Telemah; sedel je namreč med snubci z žalostjo v srcu in si v mislih predstavljal plemenitega očeta, kako bi od nekod prišel, razgnal snubce po hiši, si povrnil čast in zavladal v svojem domu.

S takšnimi mislimi je sedel med snubci, ko je opazil Ateno. Odšel je naravnost k vhodu, saj se mu je zdelo sramotno, da tujec tako dolgo stoji pred vrati. Stopil je k njemu, ga prijel za desnico, prevzel njegovo bronasto sulico in ga nagovoril s krilatimi besedami: »Pozdravljen, tujec, pri nas boš lepo sprejet. Ko pa se naješ, nam poveš, kaj potrebuješ.«

Tako je rekel in ga povedel noter, Palada Atena pa je šla za njim. Ko sta stopila v visoko palačo, je odnesel sulico in jo prislonil ob visok steber, v lepo izdelano stojalo, kjer so stale še številne druge sulice vztrajnega Odiseja. Njo pa je posadil na lep, umetelno izdelan stol, nanj prej razgrnil platno, pod nogami pa ji je bila pručka.

Zase je zraven pristavil okrašen sedež, stran od drugih snubcev, da tujcu zaradi njihovega hrupa in družbe predrznežev ne bi večerja presedla, pa tudi zato, da bi ga vprašal po odsotnem očetu.

Služabnica je prinesla vodo v lepem zlatem vrču in jo nad srebrno skledo nalivala, da sta si umila roke; poleg je postavila gladko obdelano mizo. Spoštovana oskrbnica je prinesla in ponudila kruh ter dodala veliko jedi, radodarno od tega, kar je bilo pri hiši. Delilec mesa je prinesel pladnje z raznovrstnim mesom in prednju postavil zlate čaše; glasnik pa je pogosto prihajal in jima nalival vino.

Prišli so tudi objestni snubci in posedli po vrsti na sedeže in stole; glasniki so jim nalivali vodo na roke, služabnice so v košarah prinašale kruh, mladeniči pa so mešalne posode do roba napolnili s pijačo.

Segli so po pripravljenih jedeh pred seboj. Ko pa so se snubci do sitega najedli in napili, so jim misli uhajale k drugim rečem, k petju in plesu, ki sta okras gostije. Glasnik je položil prelepo liro v roke Femiju, ki je moral peti snubcem proti svoji volji.

Zaigral je na strune in začel lepo pesem. Telemah pa je spregovoril sivooki Ateni in približal glavo, da ga drugi ne bi slišali: »Dragi tujec, mi boš zameril, kar bom rekel?

Tem je le do tega, do lire in petja, zlahka, saj brez kazni požirajo tuje imetje, imetje moža, čigar bele kosti morda gnijejo na dežju, ležeč na kopnem, ali pa jih v morju valja val.

Če bi ga zagledali, kako se vrača na Itako, bi si vsi raje želeli hitrejših nog kakor več zlata in oblačil. Zdaj pa je tako nesrečno propadel in nič nas ne more potolažiti, četudi bi kateri od ljudi na zemlji dejal, da bo prišel; zanj je dan vrnitve izgubljen.

A povej mi to in mi natančno razloži: kdo si in od kod? Kje so tvoje mesto in starši? Na kakšni ladji si prispel? Kako so te mornarji pripeljali na Itako in kdo so rekli, da so?

Saj vendar ne mislim, da si prišel sem peš. Pa tudi to mi po resnici povej, da bom vedel: prihajaš prvič ali si že od prej očetov gostinski prijatelj? Kajti mnogo drugih mož je prihajalo v naš dom, ker je tudi on rad zahajal med ljudi.«

Boginja, sivooka Atena, mu je odgovorila: »Vse ti bom povedala povsem po resnici. Mentes sem, sin modrega Anhiala, in vladam Tafijcem, ki ljubijo vesla.

Zdaj sem se ustavil tu z ladjo in tovariši, ko plujem čez morje vinske barve k ljudem tujega jezika, v Temeso po bron, s seboj pa vozim bleščeče železo.

Moja ladja stoji zunaj mesta, ob poljih, v pristanišču Rejtron pod gozdnatim Nejonom. Naši hiši veže gostinsko prijateljstvo že iz časov očetov, od davnih dni; o tem lahko vprašaš, če ga obiščeš, starega junaka Laerta. Pravijo, da ne hodi več v mesto, temveč daleč stran na svojem posestvu trpi gorje ob stari služabnici, ki mu hrano in pijačo pripravlja, kadar mu utrujenost zajame ude, ko se vleče po pobočju svojega rodovitnega vinograda.

Zdaj sem prišel, ker so rekli, da je že doma tvoj oče; a bogovi ga očitno zadržujejo na poti. Božanski Odisej še ni umrl na zemlji, ampak živ ostaja nekje na prostranem morju, na otoku, ki ga oblivajo valovi; kruti, divji možje ga zadržujejo tam proti njegovi volji.

Zdaj pa ti bom prerokoval, kakor mi v srce polagajo nesmrtni in kakor verjamem, da se bo izpolnilo, čeprav nisem vedež in ne poznam dobro ptičjih znamenj. Ne bo več dolgo ostal daleč od drage domovine, četudi bi ga oklepale železne vezi; domislil se bo, kako se vrniti, saj je poln zvijač.

A povej mi to in mi natančno razloži: si res Odisejev sin, že tako velik? Po glavi in lepih očeh si mu osupljivo podoben; pogosto sva se namreč družila, preden je odplul v Trojo, kamor so tudi drugi najboljši Argejci odšli v votlih ladjah. Odtlej nisem več videl Odiseja, ne on mene.«

Preudarni Telemah ji je odgovoril: »Tujec, povedal ti bom povsem po resnici. Mati pravi, da sem njegov, sam pa tega ne vem; saj še nihče ni sam poznal svojega spočetja.

Ko bi bil le sin kakšnega srečnega moža, ki ga je starost doletela na njegovem posestvu! Zdaj pa pravijo, da sem sin najbolj nesrečnega med smrtniki, ko me že sprašuješ o tem.«

Boginja, sivooka Atena, mu je odgovorila: »Bogovi tvojemu rodu gotovo niso namenili, da bi v prihodnje ostal brez slovesa, saj je Penelopa rodila takšnega sina, kot si ti.

A povej mi to in mi natančno razloži: kakšna gostija je to, kakšna množica? Zakaj jih gostiš? Je pojedina ali svatba? Saj to ni gostija, h kateri bi vsak prispeval svoj delež. Zdi se mi, da se predrzno in objestno gostijo po hiši. Vsak razumen človek, ki bi prišel sem, bi se zgrozil, ko bi videl toliko sramotnih reči.«

Preudarni Telemah ji je odgovoril: »Tujec, ker me že to sprašuješ in poizveduješ, nekoč je bila ta hiša bogata in častitljiva, dokler je bil tisti mož še doma; zdaj pa so bogovi sklenili drugače in nam namenili zlo, njega pa so bolj kakor kateregakoli drugega človeka izbrisali brez sledu. Niti ob njegovi smrti ne bi tako žaloval, če bi padel s tovariši v trojanski deželi ali v rokah svojih dragih, potem ko je končal vojno.

Tedaj bi mu vsi Ahajci nasuli gomilo in tudi svojemu sinu bi zapustil veliko slavo. Zdaj pa so ga harpije odnesle brez slave; izginil je brez sledu in brez glasu, meni pa zapustil bolečine in žalovanje. Pa ne vzdihujem v žalosti le zaradi njega, saj so mi bogovi nakopali še drugo bridko gorje.

Vsi velikaši, ki vladajo na otokih, na Dulihiju, Sami in gozdnatem Zakintu, in vsi, ki gospodujejo na skalnati Itaki, snubijo mojo mater in uničujejo hišo.

Ona osovražene poroke niti ne zavrne niti je ne more dokončno skleniti; oni pa mi z žretjem izčrpavajo hišo. Kmalu bodo raztrgali še mene samega.«

Ogorčena mu je spregovorila Palada Atena: »Gorje, kako zelo pogrešaš odsotnega Odiseja, ki bi dvignil roke nad te brezsramne snubce!

Ko bi zdaj prišel in se postavil pred vhodna vrata s čelado, ščitom in dvema sulicama, takšen, kot sem ga prvič videl pri nas doma, ko je pil in se veselil, vračajoč se iz Efire od Ila, Mermerovega sina — tudi tja je namreč Odisej odplul na hitri ladji, iskat smrtonosni strup, da bi z njim namazal bronaste puščice. A Il mu ga ni dal, ker se je bal večno živečih bogov, moj oče pa mu ga je dal, saj ga je imel silno rad — ko bi takšen Odisej prišel med snubce, bi jih vse čakala nagla smrt in grenka svatba!

Toda to leži v naročju bogov: ali se bo vrnil in jih kaznoval ali ne v svoji palači. Tebi pa svetujem, da premisliš, kako bi snubce pregnal iz hiše.

Zdaj me poslušaj in si vzemi moje besede k srcu: jutri skliči ahajske junake na zbor in vsem povej, kar imaš povedati; bogovi naj bodo priče.

Snubcem ukaži, naj se razidejo na svoje domove; mati pa, če jo srce žene v poroko, naj se vrne v palačo svojega mogočnega očeta. Njeni domači naj pripravijo svatbo in priskrbijo obilne poročne darove, kakršni se spodobijo ljubljeni hčeri.

Tebi samemu pa bom dal moder nasvet, če mi boš prisluhnil: opremi najboljšo ladjo z dvajsetimi veslači in pojdi poizvedovat o očetu, ki ga že dolgo ni; morda ti kaj pove kateri od smrtnikov ali pa zaslišiš glas od Zevsa, ki najširše raznaša novice med ljudmi.

Najprej pojdi v Pilos in vprašaj božanskega Nestorja, od tam pa v Šparto k svetlolasemu Menelaju, saj se je ta zadnji vrnil med Ahajci v bronastih oklepih.

Če izveš, da je oče živ in da se vrača, potrpi še leto dni, četudi te že izčrpavajo; če pa slišiš, da je mrtev in ga ni več, se vrni v drago domovino, mu nasuj gomilo in opravi pogrebne obrede z obilnimi darovi, kakor se spodobi, mater pa oddaj možu.

Ko boš to opravil in dokončal, tedaj premisli v mislih in srcu, kako bi v svoji hiši snubce pobil, bodisi z zvijačo bodisi odkrito. Ni ti več treba ravnati po otročje, saj za to nisi več dovolj mlad.

Mar nisi slišal, kakšno slavo si je božanski Orest pridobil med vsemi ljudmi, ko je ubil očetovega morilca, zahrbtnega Ajgista, ki mu je umoril slavnega očeta?

Tudi ti, prijatelj, saj vidim, kako si lep in postaven, bodi pogumen, da bodo tudi poznejši rodovi dobro govorili o tebi. Jaz pa se bom zdaj vrnil k hitri ladji in tovarišem, ki se gotovo že jezijo, ko me čakajo. Ti poskrbi za svoje zadeve in si vzemi moje besede k srcu.«

Preudarni Telemah ji je odgovoril: »Tujec, res mi govoriš dobronamerno, kakor oče sinu, in nikoli ne bom pozabil tvojih besed.

A zdaj še malo ostani, čeprav se ti mudi na pot, da se okopaš in razveseliš srce, potem pa pojdeš na ladjo radosten, z darilom, dragocenim in prelepim, ki ti bo ostalo v spomin name, kakršna si gostinski prijatelji podarjajo med seboj.«

Nato mu je odgovorila boginja, sivooka Atena: »Ne zadržuj me več, ker si želim na pot. Darilo, ki ti ga srce veleva dati, mi izroči, ko se bom spet vračal, da ga odnesem domov. Izberi res lepo; dobil boš enakovredno darilo v zameno.«

Tako je rekla in odšla sivooka Atena, kakor ptica je odletela in izginila. V njegovo srce pa je vlila moč in pogum ter mu obudila spomin na očeta še bolj kot prej. Ko je to doumel v svojih mislih, se je v srcu začudil, saj je spoznal, da je bil gost bog.

Bogovom podobni mladenič je takoj stopil med snubce. Slavni pevec jim je pel, oni pa so molče sedeli in poslušali. Pel je o bridki vrnitvi Ahajcev, ki jim jo je ob odhodu iz Troje namenila Palada Atena.

Iz zgornjih prostorov je v srcu zaslišala božansko pesem Ikarijeva hči, preudarna Penelopa; spustila se je po visokih stopnicah svoje palače, ne sama, spremljali sta jo dve služabnici.

Ko je ta odlična žena prišla do snubcev, je obstala ob podboju trdno grajene dvorane in si z bleščečo tančico zakrila lica; ob njej je na vsaki strani stala zvesta služabnica.

Nato je v solzah nagovorila božanskega pevca: »Femij, saj poznaš še mnogo drugih pesmi, ki očarajo smrtnike, o dejanjih ljudi in bogov, ki jih opevajo pevci. Eno od teh jim poj, sede med njimi, oni pa naj molče pijejo vino. To žalostno pesem pa nehaj peti, saj mi nenehno v prsih srce muči, ker me je bolj kot kogarkoli zadela nepozabna žalost.

Tako pogrešam moža, ki se ga nenehno spominjam, moža, čigar slava sega po vsej Heladi in globoko v Argos.« Preudarni Telemah ji je odgovoril: »Mati moja, zakaj braniš zvestemu pevcu, da nas razveseljuje, kakor ga navdihuje srce? Saj niso pevci krivi, temveč je kriv Zevs, ki vsakemu človeku, ki se preživlja s svojim delom, daje, kakor sam želi.

Temu ne gre zameriti, da poje o nesrečni usodi Danajcev, saj ljudje najbolj hvalijo tisto pesem, ki jim zveni najnovejša.

Naj tvoje srce in duša zbereta pogum za poslušanje; saj ni le Odisej izgubil dneva vrnitve v Troji, temveč je umrlo tudi veliko drugih mož.

Pojdi v svoje prostore in skrbi za svoja opravila, za statve in preslico, služabnicam pa ukaži, naj se lotijo dela. Govor bo skrb vseh moških, predvsem pa moja, saj je oblast v tej hiši moja.«

Osupla se je vrnila v svoje prostore; sinove preudarne besede si je namreč vzela k srcu. S služabnicama se je povzpela v zgornje nadstropje in tam jokala za Odisejem, ljubim možem, dokler ji ni sladkega spanca na veke položila sivooka Atena.

Snubci pa so zagnali hrup po senčnih dvoranah in vsak si je želel leči ob njej. Preudarni Telemah jim je začel govoriti: »Snubci moje matere, vi, ki ste polni nebrzdane objestnosti, zdaj uživajmo v gostiji, a brez vpitja, saj je lepo poslušati takšnega pevca, kakršen je ta, z glasom, podobnim bogovom.

Ob zori pa pojdimo vsi na zbor in sedimo, da vam brez ovinkarjenja povem, naj odidete iz hiše. Pripravljajte si druge gostije, jejte svoje imetje in se izmenjujte po svojih domovih.

Če pa se vam zdi bolje in koristneje, da nekaznovano uničujete imetje enega samega moža, ga kar požirajte! Jaz pa bom klical večno živeče bogove, da bi Zevs kdaj dal povračilo za vaša dejanja; tedaj bi v tej hiši umrli, ne da bi kdo zahteval povračilo za vas.«

Tako je rekel, oni pa so se vsi ugriznili v ustnice in strmeli nad Telemahom, ker je govoril tako pogumno. Nato mu je spregovoril Antinoj, Evpejtov sin: »Telemah, gotovo te bogovi sami učijo, da se tako visoko nosiš in govoriš tako drzno! Naj te Kronosov sin nikar ne postavi za kralja na Itaki, ki jo obliva morje, čeprav ti to pripada po očetovem rodu.«

Preudarni Telemah mu je odgovoril: »Antinoj, mi boš zameril, kar bom rekel? Tudi to bi rad sprejel, če bi mi Zevs dal.

Mar praviš, da je to najhujše, kar lahko človeka doleti? Saj biti kralj ni nič slabega; njegova hiša se hitro obogati in sam uživa večjo čast.

A med Ahajci je še veliko drugih kraljev na Itaki, ki jo obliva morje, mladih in starih; kdo izmed njih naj dobi oblast, ker je božanski Odisej umrl. Jaz pa bom gospodar naše hiše in sužnjev, ki jih je božanski Odisej zame dobil kot plen.«

Evrimah, Polibov sin, mu je odgovoril: »Telemah, to res leži v naročju bogov, kdo izmed Ahajcev bo kraljeval na Itaki, ki jo obliva morje. Ti pa obdrži svoje imetje in gospoduj svoji hiši.

Naj nikoli ne pride mož, ki bi ti proti tvoji volji s silo odvzel imetje, dokler ljudje prebivajo na Itaki. Rad pa bi te, plemeniti mladenič, vprašal o tvojem gostu: od kod je ta mož in iz katere dežele pravi, da prihaja? Kje so njegov rod in očetova zemlja?

Je prinesel kakšno novico o očetovi vrnitvi ali je prišel sem zaradi lastnega opravka? Kako naglo je vstal in že izginil, ni niti počakal, da bi ga spoznali. Po obrazu pa ni bil videti slab človek.«

Preudarni Telemah mu je odgovoril: »Evrimah, moj oče se ne bo več vrnil; ne verjamem več novicam, od koderkoli bi prišle, in se ne menim za prerokbe, po katerih mati sprašuje vedeža, ki ga pokliče v hišo.

Ta gost je očetov gostinski prijatelj s Tafosa; pravi, da je Mentes, sin modrega Anhiala, in vlada Tafijcem, ki ljubijo vesla.«

Tako je rekel Telemah, v srcu pa je prepoznal nesmrtno boginjo. Oni so se obrnili k plesu in ljubki pesmi ter se zabavali, čakajoč, da pride večer.

Med njihovim veseljačenjem je prišel temni večer; tedaj je vsak odšel domov spat. Telemah pa je šel tja, kjer je bila njegova spalnica na prelepem dvorišču zgrajena visoko, na kraju s širokim razgledom, in legel, s številnimi mislimi v srcu.

Ob njem je goreče bakle nosila zvesta Evrikleja, hči Opa, Pejzenorovega sina. Laert jo je nekoč kupil s svojim premoženjem, ko je bila še v cvetu mladosti, in zanjo dal vrednost dvajsetih volov. V hiši jo je spoštoval prav kakor svojo zvesto ženo, vendar nikoli ni legel z njo, ker se je ogibal ženini jezi. Ta mu je zdaj nosila goreče bakle; izmed vseh služabnic ga je najbolj ljubila in ga negovala, ko je bil še majhen.

Odprl je vrata trdno grajene spalnice, sedel na posteljo in slekel mehki hiton ter ga položil v roke preudarne starke.

Ta je hiton zložila in zgladila ter ga obesila na klin ob izrezljani postelji, nato odšla iz spalnice, vrata potegnila za seboj za srebrni ročaj in z jermenom zategnila zapah.

Tam je vso noč, pokrit z mehko ovčjo volno, v mislih premleval pot, ki mu jo je svetovala Atena.